V knjižnem daru celovške Mohorjeve družbe za leto 2011 je izšla knjiga, ki si zasluži posebno pozornost, saj obravnava področje, ki se tiče naše neposredne prihodnosti – vzgoje otrok. Gre za delo z naslovom Pogum za vzgojo – Kako lahko poskrbimo za duševno zdravje naših otrok. Napisala ga je nemška otroška in mladinska psihoterapevtka Christa Meves, avtorica več ko 100 publikacij, ki so bile prevedene v več kot deset jezikov.

Avtorica na številnih primerih iz lastne psihoterapevtske prakse opiše usodnost krhanja vezi med otroki in njihovimi neposrednimi kontaktnimi osebami

Leta 1925 rojena Meves je bila nekdaj članica sinode nemške evangeličanske cerkve, leta 1987 pa je prestopila v katolištvo. Avtorica je ena izmed vodilnih glasnic krščanske konservativne misli v Nemčiji in ostra kritičarka libertinistične usmerjenosti, ki je odločilno zaznamovala tudi pedagoške poglede zadnjih desetletij.

To je jasno razvidno tudi v knjiji Pogum za vzgojo, saj izraža močno skrb za prihodnost otrok in evropske civilizacije nasploh. Mevesova za številne stranpoti krivi predvsem tako imenovano antiavtoritarno vzgojo, ki je sredi 60. let preteklega stoletja med tako imenovanimi napredno usmerjenimi veljala za edino pravilno pot za oblikovanje samostojnega in razsvetljenega človeka. Poseben problem je po njenem prepričanju tudi televizija, ki sicer lahko prinaša številne prednosti in možnosti, hkrati pa je postala razdiralka vrednot in zatiralka aktivnega življenja.

Avtorica na številnih primerih iz lastne psihoterapevtske prakse opiše usodnost krhanja vezi med otroki in njihovimi neposrednimi kontaktnimi osebami. Pri tem se močno opira na dognanja Nobelovega nagrajenca Konrada Lorenza, ki je pri živalih dokazal temeljni pomen primarnega odnosa med mladiči in njihovimi prvimi kontaktnimi objekti in bitji. Mevesova pri tem, tako kot Lorenz, poudarja, da zakonitosti iz živalskega sveta veljajo tudi za človeka.

Za dober razvoj otrok in posledično družbeno blaginjo je zato neobhoden pristen in neodtujljiv stik med starši in otroki, ki ga ne more nadomestiti nobena vzgojna ustanova ali nadomestek za osnovno družino. Avtorica zaradi tega opozarja, da naj bi se starši »igrali s svojimi potomci že od najnežnejšega otroštva, svoje otroke naj bi tudi od zgodaj obdali z le malo materiala za igranje, ki naj bi po možnosti izzival njihovo voljo po ustvarjanju. Kdor otroško domišljijo ubija, namesto da bi jo spodbujal, ima le malo možnosti, da bo otroka obvaroval pred medijskim konzumom ter namesto tega v njem zbudil zanimanje za ljudi in duhovne stvari.«

Mevesova pri tem pripisuje odločilno vlogo materam in njihovi tradicionalni vlogi. In prav spremembe v vrednotenju materinstva v zadnjih desetletjih naj bi šle vštric z negativnimi pojavi. Avtorica namreč dobesedno piše: »V enaki meri, kot matere ne skrbijo več za otroke na način, ki ga predpisuje narava, v enaki meri propada mladina, in to pomeni: vedno bolj je brez vezi, nemirna, sovražna do reda, dovzetna za vključevanje v tolpe, strašansko zahtevna, nestrpna do frustriranosti in vse manj zmogljiva.«

Njen recept je ponovna vzpostavitev tradicionalne vloge mater, dopolnjena s sodobnimi pridobitvami za ženske

Knjiga Pogum za vzgojo vseskozi opozarja na pasti, stranpoti in zablode in tako ni optimističen manifest, temveč prej avtoričina pesimistična ocena sodobne družbe. Nujno je treba poskusiti vse, da bi preprečili propad mlade generacije, meni Mevesova, pri čemer analizira razloge za stanje, ki so med drugim, kot že rečeno, propad vezi med starši in otroki, izrinjanje tradicionalnih vrednot in libertinistična ideologija, ki je svoj dvomljivi vrhunec dosegla s poskusom antiavtoritarne vzgoje. Zgrešeni razvoj mlade generacije je bil zato tako rekoč programiran, meni avtorica, in dodaja, da je presenetljivo le to, da še vedno obstajajo zdravi ljudje.

Njen recept je ponovna vzpostavitev tradicionalne vloge mater, dopolnjena s sodobnimi pridobitvami za ženske – po vzgoji otrok bi se lahko spet vrnile v poklicno življenje, njihova delovna področja pa naj bi bila predvsem v feminini sferi. Mevesova pri tem ni samo načelna, temveč je izrazito konkretna, saj piše, da »potrebujemo zasnovo, ki omogoča usmeritev v družino v mladih letih in hkrati vključuje kasnejši nadaljni razvoj v poklicu, in sicer tako, da se z začetkom nosečnosti začne polletno izobraževanje za poklic matere, ki se konča s spričevalom, država pa materinstvo nato plačuje kot poklicno zaposlitev in ga šteje v pokojninsko dobo.« Med svežnjem ukrepov avtorica predlaga tudi obveznost, »da bi bila po vsej državi dekleta po končani šoli dolžna odslužiti socialno leto pri družinah z majhnimi otroki.«

Medtem ko se Mevesova na dolgo in široko razpiše o pomenu in vlogi mater za razvoj otroka in pri tem postreže s celo paleto konkretnih kritik in ukrepov, pa je glede položaja očetov bolj skopa. Moške sicer želi osvoboditi »izpod feminističnega pritiska, da naj bi delali enako število ur za družino kot matere. Moški naj bi postali gospodinjci le izjemoma, ko ne bi bilo boljše možnosti,« piše avtorica in dodaja, »družinski oče, to bi morala biti tudi v poklicnem okolju oznaka za vsega spoštovanja vredno stransko dejavnost moškega.« Verjetno se ta ali oni moški, ki je tudi družinski oče in ki mu ni težko niti pod častjo, da v gospodinjstvu prevzame tudi odgovornost in delo, s temi pogledi ne bo nujno strinjal. In se bo spraševal, zakaj Mevesova v svoji analizi in predlogih očetom namenja tako malo pozornosti in vloge. Lahko, da si bo ta ali oni celo zaželel, da bi nekaj odgovornosti za zavoženo stanje pripisala tudi očetom, ne samo propadli vlogi matere. Sicer pa je upravičeno tudi vprašanje, ali je družba danes v primerjavi s prejšnjimi res tako zelo zavožena? Mevesova namreč kritizira predvsem razvoj zadnjih šest desetletij, zločine, ki jih simbolizira Auschwitz, pa je vendarle zagrešila neka druga generacija, ki je očitno užila še več tradicionalnih vrednot kot dandanašnja.

A medtem, ko je mogoče – tudi glede na svetovnonazorsko prepričanje – na trditve večkrat nagrajene otroške in mladinske psihoterapevtke Christe Meves gledati različno, pa je o prevodu njene knjige Pogum za vzgojo v slovenski jezik treba jasno povedati, da je slab. Vseskozi se čuti v ozadju tujo, torej nemško sintakso. Besedilo ni bilo zares prestavljeno v slovenski jezik in v slovensko okolje. To se začne že na platnicah, ko je poljsko mesto, v katerem se je Mevesova med drugim šolala, navedeno z nemškim imenom Breslau namesto izvirnega Wroclava kot bi se spodobilo za slovensko knjigo, in se žal v nadaljevanju še stopnjuje. Vedenjska motnja otrok zaradi pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti je zapisana kar z nemško kratico ADHS, omenjajo se neki poskusi, poimenovani Kaspar Hauser, ki jih mogoče nemški bralec zna opredeliti, slovenski bralec pa ob imenu Kasparja Hauserja prav gotovo ne bo vedel, da je to najbolj slavni najdenček v nemški zgodovini, ki je domnevno doraščal brez vzgoje. V dobi wikipedie in googla bi se prevajalec lahko poslužil možnosti svetovnega spleta, da bi se sam informiral in slovenskemu bralcu pripisal prepotrebne opombe. Slovenski bralec, nevešč nemškega jezika in kulturnega okolja, pa bo komaj lahko razumel tudi skrpucala, kot so »raztopiti deficit,« »tolažilni obliži« ali pa »robni pogoji.« Škoda je še toliko večja, ker se takšni prevajalski spodrsljaji množijo v založbi, za katero je Prežihov Voranc nekoč dejal, da je naučila slovenski narod brati.

A vrnimo se k vsebini knjige Christe Meves Pogum za vzgojo. Avtorica je v uvodu med drugim zapisala, da »vsak otrok prinese s seboj na svet nujne potrebe in določena pričakovanja, in njegova usoda je odvisna od tega, ali se bo srečal z družbo in predvsem s starši, ki bodo videli njegove potrebe ter na pravilen način skrbeli zanj, ali pa bo na milost in nemilost izročen okolju, ki v otroke projicira svoje lastne namene. Ta knjižica bi rada bila sredstvo zoper ta nevarni napuh, prav tako pa sredstvo zoper resignacijo, da bi prepustili stvari njihovemu fatalemu poteku.«

Dodajmo ob koncu še tole: četudi se bralec ali bralka mogoče na koncu ne bosta strinjala z vsemi avtoričinimi trditvami in ocenami, pa ju utegne knjiga vseeno senzibilizirati za pasti in nevarnosti, obenem pa tudi za koristne izzive in priložnosti pri vzgoji otrok.

Knjiga otroške in mladinske psihoterapevtke Christe Meves z naslovom Pogum za vzgojo – Kako lahko poskrbimo za duševno zdravje naših otrok je izšla v rednem knjižnem daru celovške Mohorjeve družbe za leto 2011, za ceno 15 € pa jo je mogoče kupiti tudi samostojno.