Karavanke brez meja je naslov priročnika, ki ga je tik pred koncem preteklega leta izdala celovška Mohorjeva založba. Gre za prevod knjige Gerharda Leeba z izvirnim nemškim naslovom Grenzenlose Karawanken iz leta 2005.

Na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da se je avtor »podal na pot v kraje ob vznožju Karavank z namenom, da Karavankam odvzame njihovo politično ustvarjeno nepremostlivost. Knjiga ni vodič v gorski svet Karavank, temveč razkriva predvsem lepote, posebnosti, kulturnozgodovinske trenutke in čudovite izletniške cilje v krajih vzdolž Karavank in v njihovih višinah. Hkrati pa avtor poskuša ujeti skupno zgodovinsko tradicijo.«

Vse to drži, a le pogojno. Kajti če avtor res poskuša ujeti skupno zgodovinsko tradicijo, je nekoliko nenavadno, da knjigo začenja z enostranskim opisom tako imenovanega obrambnega boja in posledičnega plebiscita, ki sta iz Karavank šele naredila mejno gorovje med dvema državama. Uvodni oris zgodovine krajev pod Karavankami je sploh značilen za nadaljnji trend knjige: poudarjena je predvsem preteklost dežele Koroške, zgodovina pokrajine na južni pa skorajda ni omenjena, ta avstrocentrizem je ostal nespremenjen tudi pri prevodu v slovenski jezik. Že kar na začetku se torej zastavi vprašanje, komu je prevedena Leebova knjiga sploh namenjena? Vsekakor bo bralec iz Slovenije, in predvsem tam Mohorjeva založba glede na razmeroma visoko naklado 1000 izvodov očitno želi nagovoriti bralce, imel precejšnje težave s takim močno enostranskim opisom. Ki, mimogrede povedano, vsebuje precej napačnih podatkov, a o tem nekoliko kasneje.

V kratkem besedilu na hrbtni strani platnic lahko tudi preberemo, da »knjiga ni vodič v gorski svet Karavank.« To vsekakor drži. S tem priročnikom ne bo mogoče niti načrtovati kakšnih izletov niti izvedeti kaj bistvenega o gorskem svetu Karavank samem. Knjiga je tako zasnovana prej kot zbirka vseh mogočih informacij o krajih bolj ali manj blizu Karavank na obeh straneh meje. A avtor Leeb pri tem žal še zdaleč ne izčrpa množice koristnih podatkov, zato pa nemalokrat kot stilni element navaja iz starih virov, kot je kakšen potopis iz srednjega veka in tako po nepotrebnem trati prostor na račun tehtnejših vsebin. Zanimivo je pri tem, da so njegovi opisi krajev na južni strani Karavank, torej tistih v Sloveniji, precej bolj koncizni, strnjeni in konkretni ter zato bolj zanesljivi. Očitno se je pri teh poglavjih bistveno bolj opiral na obstoječo vodniško literaturo in se manj zanašal na lastni navdih, domnevno izvirnost in iz vseh koncev nabrane citate, s čimer je očitno želel začiniti opise pokrajine na severni strani. Na platnicah pa tudi piše, da avtor s knjigo skuša razkrivati lepote in posebnosti krajev vdolž Karavank. Tega poskusa in truda avtorju ne gre odrekati. Marsikaj novega se bo našlo tudi za povprečno dobrega poznalca teh krajev. Kdor pa je z njimi seznanjem precej bolj, pa bo marsikaj pogrešal.

Velika pomanjkljivost prevoda Leebove knjige Karavanke brez meja v slovenščino, in to je treba naravnost povedati, so njene številne napake, nedoslednosti in jezikovni spodrsljaji. In vse to se začne že na samem začetku. Gorenjska avtocesta na zemljevidu na notranji strani platnic je prikazana glede na stanje leta 2005, v letih medtem pa se je precej spremenilo. Na karti tega ni videti. In če bo to mogoče motilo le pikolovce, ki se bodo hudovali tudi ob takih nesmislih, kot je trditev, da se je slikar Werner Berg rodil v Galiciji, da avtor na enem mestu trdi, da je na plebiscitu leta 1920 večina slovensko govoročega prebivalstva glasovala za Avstrijo, malo za tem pa, da je to storila tretjina, ali pa da so na primer Sele na nadmorski višini 850 metrov namesto 950, pa bo najbrž tudi manj tankočutnega bralca motilo, da se posamezna besedila pod slikami nemalokrat nikakor ne ujemajo s prikazanim. Ali pa da se besedilo kar podvaja. Slovenskega bralca, ki vsaj malo pozna svet pod Karavankami, bo motilo tudi to, da se je avtor pri Svečah sicer na dolgo in široko razpisal o nekakšnem »krampusu« in njegovem muzeju, da pa ni niti besedice o galeriji z deli Franceta Goršeta, nič o vsakoletnem slikarstem tednu, niti o Andreju Einspielerju, ki se je tam rodil pri Pregleju in bil soustanovitelj Mohorjeve bratovščine, današnje Mohorjeve družbe, ki je v svoji založbi izdala slovenski prevod knjige Karavanke brez meja. Da na primer pri poglavju o Selah ni mogoče izvedeti ničesar o tem, da je to edina, uradno potrjeno, večinsko slovenska občina na Koroškem. Vprašati se je treba tudi, zakaj nenehno beremo o »Spodnji Koroški,« če pa je v slovenščini v rabi izraz »južna Koroška«. In predvsem, zakaj je treba uvajati taka skrpucala, kot so Morsko oko in Pravljični travnik namesto starih slovenskih imen Jezerce in Mlaka v Podnu ali Tschaukofall za slap Šum? Za našteto seveda ni vedno odgovoren avtor. Pomanjkljiv je namreč tudi prevod. Sicer pa tudi prevajalec ali prevajalka ne more po lastni presoji posegati v vsebino teksta. Zato ne preostane drugačen sklep, da je največja pomanjkljivost pri izdaji Leebove knjige v slovenskem jeziku na uredniški strani. Skratka, zdi se, da uredniškega dela praktično ni bilo.

Knjiga Gerharda Leeba Karavanke brez meja je tako v slovenskem prevodu na žalost sila pomanjkljiva publikacija, ki pa vendarle prinaša kar nekaj zanimivih informacij o krajih na vznožju tega pogorja med državama Slovenija in Avstrija. Ljubitelji bodo zato vseeno radi posegali po njej. In z veseljim šli odkrivat neznano v domačem znanem.