Evropska unija je v prvi vrsti gospodarska unija, imamo svoboden pretok kapitala, storitev in delovne sile. Zato je čisto normalno in tudi hoteno, da je menjava med državami članicami močno narasla. Tudi za manjša podjetja, ki nekdaj niti niso prekoračila meje okraja ali zvezne dežele, danes ni več nič nenavadnega, da so prisotna tudi v drugih državah Evrope.

S tem pa je po vsej logiki povezano tudi, da nastane vedno več čezmejnih pravnih sporov. Večinoma ne gre za nič nenavadnega, nekdo je naročil storitev in potem ne plača, velika večina primerov je takšnih. Za velika podjetja to še nikdar ni bil problem, saj imajo svoja lastna predstavništva po vseh državah in lahko zadeve uredijo na licu mesta. Z majhno podjetje pa kaj takega lahko pomeni nepremostljive težave. Če se kaj takega zgodi doma, ni problem, vemo kako funkcionirajo sodišča, imamo svoje pravne svetovalce, ti bojo stvar že uredili. Ampak kaj naredim, če imam dolžnika na Poljskem, kjer nobenega ne poznam ali na Portugalskem, kjer niti ne obvladam jezika?

Gospodarskemu povezovanju Evropske unije mora torej nujno slediti tudi pravno povezovanje. To si je mislila tudi evropska komisija in je uvedla enostaven pravni instrument, ki bi naj olajšal uveljavljanje terjatev po celi Evropi. Uvedli so evropski plačilni nalog, to je formular, ki v vseh državah zgleda enako, tako da ni važno, v kakšnem jeziku je napisan. Treba ga je samo izpolniti in na spletu poiskati pristojno sodišče ter ga odposlati. To bi naj bil enostaven in nekompliciran sistem, ustrezen vse večji gospodarski prepletenosti naše celine.

Zamisel je bila dobra, praksa pa kaže, kako države članice znajo sabotirati tudi dobre evropske ideje. V zadnjih mesecih sem doživel sledeče primere iz prakse:

- v Italijo poslati evropski plačilni nalog je praktično nemogoče. Sicer seveda lahko pošlješ sodišču predlog. Problem pa je v tem, da je treba plačati sodno takso, italijanska sodišča pa nimajo nobenega računa, kam bi bilo možno nakazi ustrezni znesek. Treba je nalepiti koleke, to pa lahko storiš le na licu mesta na sedežu sodišča. Za avstrijskega odvetnika je torej nemogoče pridobiti evropski plačilni nalog denimo na Siciliji, ker bi se moral peljati tja in nalepiti koleke. V vsakem primeru je torej treba poiskati kolega na licu mesta, s tem pa si nismo prihranili čisto nič.

- Italijani so vsaj toliko prijazni, da te obvestijo, da je treba nalepiti sodne koleke. Portugalska izkušnja je drugačna: tam predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga kratko malo zavrnejo z argumentom, da ni bila plačana sodna pristojbina. Seveda pa nikjer ne piše, koliko ta pristojbina znaša in kam jo je treba plačati, to bi moral človek pač kratko malo vedeti. Če nisi portugalski odvetnik, tega seveda ne moreš vedeti, torej spet ena država, ki uspešno bojkotira instrument evropskega pravosodja.

- V Franciji je nekoliko boljše. Sodišče akceptira predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga in sporoči, koliko je treba plačati, ko plačaš takso, sodišče plačilni nalog tudi izda. Ampak sedaj pride hakeljc: sodišče evropskega plačilnega naloga ne vroči dolžniku, temveč mi sporoča, da moram za to poskrbeti sam in se poslužiti državno pripuščenega vročevalca. Seveda nimam pojma, kje v majhnem mestecu sredi Francije sedi pristojni vročevalec, rezultat je, da spet potrebujem pomoč francoskega odvetnika.

- Iz nekaterih držav ne morem poročati, kako zadeve funkcionirajo, ker sem sicer vložil predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga že pred letom dni, sodišče pa še nič ni naredilo. Očitno se ne spoznajo ali ne vejo, kaj to sploh je. Takšen primer imam iz Češke in, žal, tudi iz Slovenije.

- So pa seveda tudi pozitivni primeri. Kot ni bilo drugače pričakovati, v Nemčiji zadeve čisto brezhibno funkcionirajo in je evropski plačilni nalog dejansko bistvena olajšava. Verjetno si je evropska komisija predstavljala, da bi moralo biti povsod tako, kot v Nemčiji je.

- Presenečenje sem doživel na Slovaškem: sicer velja mnenje, kako negativen odnos imajo Slovaki do svoje madžarske manjšine. Trgovsko sodišče v Banski Bystrici je seveda, ne da bi kdo kaj takega zahteval, evropski plačilni nalog izdalo v slovaškem in v madžarskem jeziku, naj si dolžnik sam izbere, katero verzijo hoče prebrati.

- Največje presenečenje pa je bilo sodišče iz Latrije. Pogledali so, od kod prihaja tožeča stranka in so, ker je to bilo slovensko podjetje, poslali vse potrebne papirje v lepi slovenščini. Slovenščina kot uradni jezik pred okrajnim sodiščem Riga torej ni problem, samo pred Deželnim sodiščem v Celovcu.