Včasih čas samo kaplja, nič se ne dogaja, zgleda, kot da bi stal. Potem pa se na vsem lepem udere, postaja zgoščen, kot da bi se vse dogajalo naenkrat. Nekaj takega trenutno doživljamo pri diskusiji o dvojezični topografiji.

Čeprav od prve odločbe Ustavnega sodišča mineva že deseto leto, se od zadnjega uradnega, Gusenbauerjevega predloga iz leta 2007 dalje ni zgodilo skorajda nič. Na Dunaju so ustanovili neke delovne skupine za reformo manjšinske zakonodaje, tista odločilna skupina za reformo Zakona o narodnih skupinah je doslej zasedala štirikrat, pa še ni prišla dalje kot do teme Sosvet. V javnosti pa je vlada vedno spet poudarjala, da se itak pogovarja in pripravlja reforme, čeprav se kakšna pogajanja še niti niso začela.

Potem je konec lanskega leta Ustavno sodišče sklenilo uvesti postopek za preverjanje trenutno veljavne Uredbe o dvojezični topografiji in na vsem lepe so se stvari pospešile. 3. februarja je bila prva runda pogajanj s predstavniki koroških Slovencev in kot se sliši, sta državni sekretar Ostermayer in deželni glavar Dörfler potihem celo upala, da bo to tudi že zadnja. Ker se predstavniki koroških Slovencev s tem niso takoj strinjali, sta bila baje nekoliko užaljena. Javno sta izrazila svoje razočaranje, potem ko so si koroški Slovenci drznili predložiti predlog, ki odgovarja pravosodju Ustavnega sodišča.

Ampak to so bile še vaje za ogrevanje. Dejanski šprint se je začel ta teden. V ponedeljek se je pričela nova sesija Ustavnega sodišča, na dnevnem redu je odločitev o ustavnosti Uredbe o dvojezični topografiji in o konkretnih dvanajstih krajih, ki so trenutno pred Ustavnim sodiščem. S tem je jasno, da bo Ustavno sodišče odločilo najkasneje do konca marca, saj zasedanje traja samo do 12. marca, potem pa je samo še vprašanje, kako dolgo rabi tajništvo, da napiše tisto, kar so odločili. Če bodo na razpolago razsodbe Ustavnega sodišča, se manevrski prostor zvezne vlade za pogajanja seveda bistveno zoži, ker mimo jasnih odločb Ustavnega sodišča ne bi mogli, če seveda Ustavno sodišče ostane pri tem, kakor so doslej sodili.

Zato so začeli tekmo, da bi prehiteli Ustavno sodišče. Že v ponedeljek, 28. februarja naj bo na Dunaju zaključna seja delovne skupine za reformo Zakona o narodnih skupinah. Če so doslej na štirih sejah obravnavali samo točko Sosvet in niti ta točka ni bila zaključena, bi naj sedaj na tej zaključni seji zaključili točko Sosvet, obravnavali poročila delovne skupine o šolstvu in o regionalnem razvoju, predelali določila o uradnem jeziku in o topografiji in še morda druge odprte točke. To vse pa v treh urah.

Za 2. marec pa je deželni glavar Dörfler razposlal vabilo na drugo rundo pogajanj s predstavniki koroških Slovencev o dvojezični topografiji. Predviden čas je točno ena ura.

Ta čudna ihta seveda govori za to, da ne bo nobenih pogajanj, temveč da nameravajo predložiti samo še rešitve, katere koroški Slovenci lahko sprejmejo ali pa jih pustijo. O kakšnem paketu v eni uri seveda ne more biti govora. Pričakovati je, da bojo ponudbo za table garnirali s kakšno finančno podporo za glasbeno šolo in kakšnim povišanjem že od leta 1995 dalje nespremenjenega pospeševanja v okviru sosveta, če se bodo Slovenci strinjali s tablami, bodo dobili tudi denar, če ne, pa bodo sami sklenili table tudi proti slovenskim organizacijam. To pa seveda zato, da bi še pred odločitvijo Ustavnega sodišča bila zadeva končana, tako da Ustavno sodišče spet lahko odloča samo za preteklost, kot se je to ja zgodilo že enkrat.

Seveda je to črn scenarij in upam, da se motim. Vendar se mi zdi dokaj realističen. Vprašanje je, kaj bi vlada naredila, če se z njenimi predlogi strinja samo del koroških Slovencev, tem bolj pomembno bo enotno nastopanje. In ker je že Dörfler javno izrazil, kako nehvaležni so koroški Slovenci s svojimi maksimalističnimi zahtevami v smislu pravne države, si ob koncu še oglejmo, kaj sta doslej predlagala Ostermayer in Dörfler: Ostermayerjev predlog je vseboval 152 krajev. Do njih je prišel tako, ker je 152 točno sredina med 141-Schüsslov predlog in 163-Gusenbauerjev predlog. Najprej je torej imel številko in si je potem zraven poiskal kraje. Dörflerjev predlog pa je vseboval vse kraje, ki imajo več kot 17,5% slovenskega prebivalstva. Do tega je prišel tako, ker je 17,5% sredina med 25%, katere je razveljavilo Ustavno sodišče in 10%, ki po mnenju Ustavnega sodišča zadostujejo. In to si upajo imenovati pogajanja.