V Mariboru, v majhni nadškofiji na severu Slovenije se je zgodil sveti krah, je prejšnji teden dramatično zapisal italijanski tednik L’espresso. In številka neporavnanih obveznosti mariborske nadškofije, se pravi dolgov seveda, je tudi prav nazarenska. 800 milijonov evrov naj bil bila globoka finančna luknja nadškofije in njenih družb Gospodarstva Rast ter holdingov Zvon ena in Zvon dva.

Zvona pa imata deleže v številnih slovenskih podjetjih, kot so Helios, Petrol, Cinkarna Celje, Iskra Avtoeletrika, Steklarna Rogaška, Mladinska knjiga, Abanka Vipa, Tovarna Olja Gea itd. Tvorec teh cerkvenih finančnih akrobacij je bil do nedavna nedotakljivi ekonom mariborske nadškofije Marko Krašovec, ki so ga sicer konec lanskega leta že odstavili. Podatke je avtor članka Emiliano Fittipaldi črpal iz sto strani dolgega poročila, ki ga je za Sveti sedež lani oktobra končal vatikanski zaupnik in finančnik Gianluca Piredda.

Toda iz nadškofije je najprej prišlo zanikanje. Dolga naj ne bi bilo več kot 17,4 milijona. No, ta teden te številke niso več ponavljali, ker je postalo jasno, da je to zgolj neposredni dolg nadškofije. Skupaj s svojimi družbami, priznavajo sedaj tudi v cerkvenih krogih, dolg po njihovem v resnici znaša med 500 in 700 milijoni. V četrtek je papež Benedikt XVI. razrešil mariborskega nadškofa Franca Krambergerja. Kramberger je na tiskovni konferenci sicer dejal, da napake, ki da jih ni manjkalo, priznava in prav vse prosi, naj mu jih odpustijo, ker jih obžaluje. 74-letni nadškof je na prvo mesto cerkvene hierarhije v Mariboru prišel leta 1980 kot 44-letnik in takrat najmlajši škof v Evropi. Je pa to imenovanje tedaj mnoge razočaralo, saj bi tam raje videli karizmatičnega Vekoslava Grmiča.

Toda na tiskovni konferenci so dali vedeti, da zanikajo namigovanja, da je Kramberger moral oditi zavoljo svetega kraha. Šel naj bi bil, ker bo oktobra dopolnil 75 let. Še en visoki cerkveni predstavnik slovenskega rodu te dni ni dobil podaljšanja mandata. Lani sicer še, letos ne več. Namreč kardinal Franc Rode. Tudi tu naj bi bila kriva omenjena starost 75 let, ko morajo člani rimske kurije ponuditi odstop. A v Vatikanu je javna tajna, čemu je Rode moral oditi z mesta perfekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Ameriški duhovniki so mu zamerili, da je rehabilitiral red Kristusovih legionarjev, pa da je ameriške redovnice prisilil, da so se z ulic, šol in ljudskih kuhinj vrnile za zidove samostanov. Ljudski glas k temu dodaja še zanikanje razsežnosti pedofilskih škandalov v vrstah posvečenih ljudi in tudi sumljiva posredništva v nekih poslih.

Vrnimo se k mariborski nadškofiji. Njena ekonomska avantura se je začela v zgodnjih 90. letih z ustanovitvijo Krekove banke, ki jo je ekonom Krašovec z dobičkom prodal leta 2002 avstrijskemu Raiffeisen Bank. Ta je iz poslovalnic hitro umaknil Krekove portrete, nato razpela in leta 2007 še spremenil ime po slovenskem narodnem buditelju. Seveda že prej v tej banki ni bilo kaj dosti delovanja na temelju idej Janeza Evangelista Kreka, kot je zatrjeval Krašovec. V tistih 90. letih je nadškofija ustanovila družbo Gospodarstvo Rast, nato pa še holdinga Zvon Ena in Zvon Dva. Z nadškofijo povezane družbe so si pri bankah izposojale na desetine milijonov evrov.

Največ so bile vlagale v tvegane naložbe optičnih kablov in telekomunikacij. Krašovec pri tem Vatikana ni nič vprašal, ker menda ni vedel, da mora Vatikan vsako naložbo vredno vsaj milijon evrov odobriti tudi če gre za gospodarske družbe nadškofije in le zgolj za nadškofijo. Tako je samo Zvon Eva brez težav v investicije zmetal kar 416 milijonov evrov. Ena najbolj zgrešenih naložb po oceni Piredde je bila investicija v kabelskega operaterja T2, ki je zdaj v prisilni poravnavi. Zanj naj bi samo Nova Ljubljanska banka odobrila kar 85 milijonov evrov posojila. Nadškofija se še do danes ni znebila celotnega svojega deleža v T2, ki je dvignil nemalo prahu. Ta kabelski televizijski operater namreč neženirano ponuja tudi pornografske sporede, ljudje iz mariborske cerkve pa so se sprenevedali, da o tem nič ne vedo. Krašovec je ves čas zatrjeval, da nadškofijina podjetja rastejo zgolj zavoljo potreb po pastoralni, šolski in karitativni dejavosti. Nadškofija je za te svoje posle, ki jih je seveda vodila lakomnost, smrtni greh gor ali dol, zastavljala nepremičnine, od Betnavskega dvorca do Slomškove knjgarne, dela Andreanuma, orglarsko delavnico v Hočah, samostan Studenice in dnevno prihajajo podatki, kaj vse naj bi bilo pod hipoteko. In še okoli 30 tisoč, po nekaterih podatkih pa celo 60 tisoč njihovih ne le katoliških temveč tudi finančnih vernikov, se bo slej ko prej pod nosom obrisalo za prihranke, certifikatske naložbe in delnice v nadškofijskih firmah.

Ampak poleg pohlepa iz nadškofije zdaj curljajo servirane laži in namigi. Za pisanjem L’espressa naj bi bili prostozidarji, za finančni polom nadškofije naj bi bila kriva slovenska država, ki da je med državo in cerkvijo zgradila jekleni finančni zid, dobronamerne cerkvene finančnike naj bi bile preslepile posvetne banke in finančni holdingi.
Vatikan je obrnil glavo stran. Mariborska nadškofija naj si pomaga sama in Bog ji bo pomagal.

Če smo zelo zlobni, si predstavljamo, da bi lahko Vatikan bil tega škandala lahko malce celo vesel. Kar naenkrat je mariborski nadškofijski finančni krah preusmeril pozornost od cerkvenih pedofilskih škandalov, kajne? Vsaj za kratek čas, da lahko kdo v vesoljni cerkvi še enkrat zajame sapo.