Bo že držalo, da se zarečenega kruha največ poje. Madžarski premier Viktor Orban je ob uveljavitvi novega medijskega zakona v začetku letošnjega leta njegove prve kritike ostro zavrnil, rekoč: “Zakona ne bomo spreminjali. To bi bilo značilno za nesamozavestne države, Madžarska pa ne spada mednje!” O tem sem bil pisal v letošnjem prvem komentarju za Radio dva. Danes je čas za nadaljevanje.

V četrtek zvečer sem se namreč vrnil s plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Ena od točk dnevnega reda je bil tudi madžarski medijski zakon, zoper katerega so največ krika in vika zagnali evropski poslanci z levega političnega obzorja. Želeli so, da zakon nujno preveri Evropska komisija, češ da krati svobodo govora, da uvaja zoper medije cenzuro in drakonske kazni za tiste, ki bi jo obšli, da novinarje spravlja pod državni nadzor, da ukinja politično in finančno neodvisnost javnega radiotelevizijskega servisa in še in še. Tudi, da krši temeljne človekove pravice.

Hm… Najprej se človek pozanima, če ni vse skupaj plod kakšne levičarske ideološke paranoje. Madžarska vlada je namreč desna, Orbanova stranka pa ima v parlamentu po lanskih volitvah dvotretjinsko večino. Že zadnji podatek je dokaj vznemirljiv, ker pač na Madžarskem volijo po večinskem sistemu. Da pride do tako popačene razdelitve mest v parlamentu, saj je Fidesz v resnici dobil le dobro polovico vseh glasov, je vredno posebnega zamisleka. Fidesz je veliko glasov tudi dobil, ker so pred njim vladajoči socialisti zakockali svoje vladanje in se utopili v lastnih lažeh, predvsem o gospodarskem položaju v državi. Tudi v Sloveniji vladajoča leva koalicija Boruta Pahorja nekako ne dojema razsežnosti gospodarske krize in po malem laže sama sebi. Napovedovala je, da brezposelnost ne bo presegla številke 100.000. A je brezposelnih že 115.000 ljudi. Sedaj se lažno teši s tem, da jih še ni 140 ali 150.000, namesto da bi zoper kaj to storila.

No, potem pa pogledate še madžarski zakon in se prepričate, da so nekateri členi res čudni. Lahko sicer verjamete zatrjevanju premiera Orbana, ki mi ga je v intervjuju za Večer nedavno potrdil madžarski veleposlanik v Sloveniji Istvan Szaint-Ivanyi. Namreč, da v tem madžarskem zakonu ni nič takšnega, kar ne bi v kakšni od držav članic Evropske unije že imeli. Ampak vrag je, da so Madžari na enem mestu res zbrali vse najslabše možne rešitve iz drugih držav članic. Zato je njihov zakon še posebej sporen.

V Evropskem parlamentu pa so se med razpravo levi in desni poslanci kregali o tem, ali je madžarski zakon sploh sporen ali ne. Res je bilo videti kot ideološki spopad in celo kot kulturni boj. Toda v resnici jih je vseh dvomov odrešila madžarska vlada sama, ko je isti dan na pritisk evropske komisarke za digitalno družbo Neelie Kroes obljubila, da bo medijski zakon popravila. Tako je Orban le snedel svoj zarečeni kruh in dano besedo. Kroesova, izkušena nizozemska političarka, je sporočila, da bosta madžarska vlada in parlament ekspresno, nekako v dveh tednih, popravila medijski zakon in, po njenem, njegove štiri najbolj sporne točke. Te so: madžarska vlada je obljubila, da omeji zakonsko zahtevo po uravnoteženem poročanju medijev, ukinila bo sankcije za tuje dopisnike in tuje medije, če bi madžarski svet za medije v njih spoznal sovražno poročanje o Madžarski, ne bo več obvezne predregistracije medijev in ne bodo več kar povprek sankcionirali domnevnih medijskih razžalitev posameznikov, manjšin in večine, temveč bodo preganjali le še diskriminacijo oziroma ščuvanje k nestrpnosti.

Lahko se strinjamo z nekaterimi levimi poslanci, ki so tako kot Tanja Fajon izrazili nezaupanje do naglega remonta zakona, ki da bo očitno kozmetičen ne pa vsebinski. Kajti nič ni bilo povedanega o tem, ali bo madžarska vlada tudi odpravila zasoljene kazni, ali bo ukinila člen, ki novinarjem zaukazuje izdajanje virov, nič ni bilo rečeno o tem, ali je politično neuravnotežena sestava sveta za medije tudi potrebna revizije. Spričo tega sveta in predvsem spričo njegove predsednice Annamarie Szalai je namreč veliko muzanja in zardevanja. Fideszova nekdanja prvoborka je namreč v devetdesetih letih bila odgovorna urednica neke softporno revije. Joške za moške pač. Ko sem že omenjenega veleposlanika vprašal, ali je torej gospa spričo te izkušnje še posebej poklicana, da načeljuje svetu, ki naj bi v medijih skrbel za družinske vrednote, je bil v vidni zadregi. Češ, tega je že dvajset let nazaj. Je pa nato sproščujoče rekel, da bi morda lahko to zanimivo dejstvo komentiral jaz sam. Pa sem ga takoj prestregel s protivprašanjem, le kako bi si to upal, če pa njihov medijski zakon lahko zadene tudi tuje novinarje, ki bi se morda rogali temu medijskemu svet in njegovi predsednici. Tudi odgovoru na to vprašanje se je izognil, je pa vsaj bilo objavljeno.

Kakorkoli. Madžari sedaj svoj sporni zakon, ki se je spravil nad svobodo in pluralizem medijev, popravljajo. V Sloveniji pa imamo prav tako sporni medijski zakon, pa tudi sporni zakon o RTV, pa za nameček še sporni kazenski zakon, ki v desetih členih, od 158. do 168., predvideva celo kazenski pregon novinarjev po uradni dolžnosti, če bi morda užalili kakšnega političnega oziroma državnega funkcionarja. Ali celo samo župana. Tudi kazni so drastične, do treh let zapora. S tem se pri nas ne ukvarja nihče, kaj šele Evropska komisija. Pa bi se morda tudi morala.