V Avstriji osmi marec, mednarodni dan žensk ni kaj posebno popularen praznik. Čeprav je bila ranjka Avstrija ena od prvih držav sveta, v kateri so na pobudo nemške komunistke Klare Zetkin sploh prvič praznovali mednarodni dan žensk marca 1911. V Sloveniji je bilo isti dan praznovanje v Trbovljah, sicer pa so ga tedaj praznovali še v Nemčiji, Švici in na Danskem. Tako bomo prihodnji torek mednarodni praznik žensk, ki zaznamuje njihov boj za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost, letos praznovali že stotič.

Torej imamo mednarodni dan žensk že sto let in ne dan žena, kot se je pri nas v času bivše Jugoslavije in socializma dolgo časa napačno razglašalo. In je bilo videti, kot da je osmi marec nekakšna mešanica valentinovega in materinskega dne. Kajti tudi tedaj so bile ženskam njihove enake pravice z moškimi priznane, vendar na mnogih področjih niso zaživele. Prav tako pa še danes obstajajo različne in velikokrat prikrite diskriminatorne prakse, kljub omenjeni pozitivni zakonodaji. Zato je treba tudi v tej dobi jemati osmi marec resno. Spričo finančne in ekonomske krize, ki razsaja okoli nas, celo še bolj kot prej. Praznovanje dneva žensk še ima svoj smisel.

Danes imamo v Sloveniji v državnem zboru 13 žensk, kar je le 14,4 odstotka. Pa je to največ v vsej naši poosamosvojitveni zgodovini. V slovenski vladi je žensk po odstopu “maminega sinčka” ministra Gjerkeša nekaj več. Namreč šest ministric oziroma cela tretjina. Oboje pa je še daleč od nekega evropskega ideala, ki naj bi bil pri vsaj 40-odstotni zastopanosti določenega, se pravi ženskega spola. V Avstriji slika ni veliko boljša. V parlamentu je 28 odstotkov žensk, v vladi jih je 36 odstotkov. No, ženske v Evropi, pa tudi kje drugje, so seveda že bile predsednice držav pa premierke. A najbolj se spomnimo tistih, ki so svoje mandate oddelale z železno roko, ki so prevzele moške vzorce vladanja in je bila njihova politika maskulinizirana, brez posebne empatije, brez socialne senzibilnosti, celo bojevniška.

Taka je bila prav gotovo železna lady Margaret Thatcher, premierka Velike Britanije. Eden njenih prvih ukrepov je bila ukinitev brezplačne mlečne malice v britanskih osnovnih šolah. Zategadelj si je prislužila vzdevek Margaret Thatcher, the milk snatcher. Rekli bi Tečerica, mleka tatica. Da o Falkalandski vojni sploh ne govorimo. Nemška kanclerka Angekla Merkel pa se je denimo proslavila z nič kaj empatično izjavo, da je multikulturni poskus v Nemčiji propadel. Ni čudno, da jo nekateri moški kolegi z veseljem citirajo. V Sloveniji imamo nekaj takšnih pojav v gospodarstvu. Denimo proslula šefica propadlega Vegrada Hilda Tovšak, ki bosanskim delavcem ne le da ni izplačevala plač, ampak je celo pognala denar, ki so ga solidarnostno zbrali za družino preminulega kolega.

Ampak taki posamezni primeri nas ne bi smeli odvrniti od zavzemanja za spolne kvote v politiki. Dejstvo namreč je, da tam, kjer so jih uvedli prej, denimo v Skandinaviji, že žanjejo zanimive in spodbudne rezultate. Spremenila se je politika, ki ni več le moška stvar, spremenili so se mnogi zakoni in se približali vsakdanjemu človeku, marsikatera zanemarjena družbena vprašanja so postala pomembna. Zato je dobro, da je v sestavi političnih teles približno enako moških in žensk. Ne pa zato, da bi ženske tam reprezentirale samo interese žensk, kar bi ji zvedlo na delna bitja, ki znajo misliti le lastno pozicijo.

Še eno stvar je treba omeniti. Slovenija se je pri raziskavi Eurostata glede razkoraka med plačilom moških in žensk namreč precej dobro odrezala. Z 8,5 odstotka manjšim plačilom žensk je ta razlika po Italiji najnižja med članicami Evropske unije. Res je, da pri podrobnejšem pregledu z vsem ne moremo biti tako zadovoljni, predvsem so razlike večje pri feminiziranih poklicih. Toda Avstrija pa je pri tem vprašanju prava evropska sramota. Razlika v plačilu je namreč kar 25,5 odstotna v škodo žensk. Brez zardevanja lahko rečemo, da je tak ugoden rezultat Slovenije gotovo tudi dediščina socializma. V času tranzicije je Slovenija glede enakih možnosti žensk v veliki meri uspela ohraniti zakonodajo, sprejeto v danes tako grajanih rdečih časih. Druga stvar je, da ženske v času tranzicije niso bile v tolikšni meri izrinjene s trga delovne sile kot v nekaterih drugih primerljivih nekdanjih socialističnih državah. Ženske v Sloveniji tudi močno cenijo svojo kariero in ekonomsko samostojnost. Poleg tega so večinoma ohranile zaposlitev za poln delovni čas. Če prištejemo, da so nove generacije žensk v Sloveniji bolj izobražene od moških, nas podatek ne sme čuditi.

Se pa nad to v dobi plenilskega kapitalizma zgrinjajo temni oblaki. V tej krizi smo namreč izkusili, da so poleg tujih, po večini bosanskih delavcev, delo množično izgubljale prav ženske. Ali torej dan žensk danes spričo takšnih hudih izkušenj sploh smemo praznovati? Ali pa bi bilo treba ta praznik sedaj obeležiti bolj aktivistično, kot je morda bilo nekoč? Še posebej zato, ker imam občutek, da po tem, ko so si ženske najprej pridobile volilno pravico, pa pravico do dela in s tem ekonomsko neodvisnost od moškega, nato pa še kolikor toliko enakovredno plačilo, nas je sistem v končni fazi vse nekako prevaral. Danes morata namreč za spodobno življenje družine biti zaposlena oba. Moški in ženska. Veliki profiter tega pa je omenjeni kapitalizem. Da bi lahko samo en od partnerjev s svojim delom preživel družino, so postale oddaljene sanje.