Prva resna vzpetina na zahodnem začetku 120-kilometrske verige Karavank je Peč, zadnje čase znana tudi kot Tromeja. Na njenem vrhu se namreč stikajo meje treh držav – Slovenije, Avstrije in Italije, simbolično pa tudi tri velike evropske jezikovne skupine – slovanska, germanska in romanska. In čeprav to ni takšna Peč, ki bi grela, pa je na njenem severnem vznožju še mogoče ogreti spomin na prikrito in zatajeno preteklost.

Planica in Tamar se odpirata obiskovalcu Peči. Za njim se širijo Mojstrovke. Orientacijo po Julijskem pogorju olajša prikladen relief.

Izhodišče za vzpone na Peč s severne, koroške strani, je Podklošter (Arnoldstein) na vzhodnem začetku Ziljske doline. Slovensko ime tega kraja tik ob reki Ziljici priča o zgodovini naselja: zraslo je pod benediktinskem samostanom, ki ga je dal Otto Bamberški leta 1106 ustanoviti na kraju nekdanjega Arnoldovega gradu. O Arnoldu sicer ni zgodovinskih virov, je pa po njem skovano nemško ime kraja Arnoldstein. Podklošter je bil poleg Šent Pavla v Labotski dolini, Millstatta ter Osoj eden izmed štirih moških benediktinskih samostanov na Koroškem, vsi pa so konec 18. stoletja bili v času velikih reform avstrijskega cesarja Jožefa II. razpuščeni. Zadnjih 19 benediktinskih patrov je moralo zapustiti Podklošter leta 1783, v samostanu so poslej bila stanovanja in razni upravni prostori. Leta 1883 je požar uničil poslopje. Obnovili ga niso več. Ruševine so začeli popravljati šele leta 1993 in medtem je nekdanji samostan postal kulturno in prireditveno središče občine Podklošter.

Dve ruševini iz obličja v obliče – južna stena Dobrača se je podrla 1348, nekdanji benediktinski samostan v Podkloštru pa je pogorel 1883. Prvi je danes naravna, drugi pa kulturna znamenitost

Izlet na 1510 m visoko Peč je tako že na samem izhodišču mogoče povezati s spoznavanjem kulturne zgodovine. Pred občinskim poslopjem na glavnem trgu Podkloštra, od koder je lepo videti severna pobočja našega cilja, nas usmeri rumeni kažipot proti jugu. Potem ko prečkamo glavno cesto si spotoma lahko ogledamo samostanske ruševine, sicer pa mimo cerkve sledimo poti čez Deber, tako imenovani Debersteig, s številko 691 in se kmalu po asfaltirani cesti zaženemo strmo navkreber. Na prvih metrih vzpona nas očara veličasten pogled na ostanke meniške preteklosti, v ozadju pa se na severu boči mogočni Dobrač z razčlenjeno južno steno, ki mu jo je odkrušil siloviti potres 25. januarja davnega leta 1348. Kmalu nas vase posrka gozd, dokler čez dobrih 20 minut ne stopimo na plano kakih 150 metrov više. Prispeli smo v vas Sovče (Seltschach) in spet se velja na kratko ustaviti v zgodovini.

Vrh Peči je pozimi smučarski raj

Smo namreč v eni izmed redkih vasi, kjer se je še stoletja po reformaciji v 16. stoletju in protireformaciji ohranil protestanizem med Slovenci na Koroškem. In spet smo tudi pri cesarju reformatorju Jožefu II. Ta je namreč leta 1781 izdal tolerančni edikt, s katerim je v svojih deželah dovolil izražanje vere protestantom. Stoletja so se ti shajali na skrivaj, končno so se lahko tudi javno združevali in imeli svoje molilnice. Podatki iz leta 1782 kažejo, da se je v okolici Podkloštra, predvsem v vaseh Sovče in sosednjih Zagoričah (Agoritschach), izreklo za protestante 19 družin ali 127 posameznikov. Ker število ni zadostovalo za ustanovitev lastne župnije, so bili kot podružnica Zagoriče podrejeni evangeličanski župniji v Nemškem Plajberku. A ta podružnica je imela svoje zahteve – moliti in Boga častiti je hotela v svojem jeziku, v slovenskem. To je bil za pastorje, ki so bili vsi zaporedoma nemškega rodu, poseben izziv. In tudi velika težava, saj so se komaj naučili domače slovenske govorice. Protestantska podružnica Zagoriče se je otepala tudi še z drugo veliko težavo – primanjkovalo jim je berila in molitvenikov v njihovem jeziku, med drugim so bile pri njih ohranjene le še tri Biblije v slovenščini. Zgodovinarji skoraj popolni zaton protestantskih začetkov med Slovenci na Koroškem – v 16. stoletju na primer so koroški deželni stanovi še kupili tretjino naklade slovenske Dalmatinove Biblije – pripisujejo temeljitemu delu katoliške protireformacije v teh krajih, ki je uničila skoraj vso slovensko protestanstko literaturo. Razen v Sovčah, Zagoričah in drugih odročnih vaseh pod Pečjo, kjer so se slovenski protestanti še na skrivaj zbirali in do 19. stoletja uspeli ohraniti svojo vero in tradicijo v svojem slovenskem jeziku. Čas je pometel tudi s temi ostanki, danes tam ni več ne protestantov ne Slovencev.

Po tem začetnem izletu v zgodovino pa se sedaj le zapodimo na vrh. Na Peč vodi več poti, za vzpon bomo tu opisali tisto ob smučišču. Na severnih pobočjih je namreč urejen pravi raj za smučarje z eno sedežnico in sedmimi vlečnicami – do samega vrha Peči.

Koroška in njena jezera, kot jih vidi ta, ki se je potrudil na vrh Peči. Za trud je bogato poplačan.

Pri spodnji postaji sedežnice krenemo desno ob smučišču po gozni cesti navzgor. Ves čas ji sledimo, nekajkrat prečimo smučišče – pozimi je pri tem potrebno nekaj obzirnosti do smučarjev, predvsem pa tudi pazljivosti pri iskanju poti, saj je ta kljub dobrim markacijam skrita pod steptano snežno podlogo. Izgubiti se vseeno ni mogoče, saj za silo lahko sledimo tudi skozi gozd izsekanemu smučišču. Po dobrih dveh urah prispemo na Sovško planino in na jugu lahko prvič uzremo veličastno panoramo sosednjih Julijcev. Mimo gornje postaje sedežnice in koče Dreiländereckhütte na nadmorski višini 1423 m, ki med majem in oktobrom nudi 10 ležišč in 5 postelj, se povzpnemo še zadnjič navkreber in čez slabe pol ure oziroma dve uri in pol do tri ure od izhodišča dosežemo vrh Peči na 1510 m. Na severu je široko pleče Dobrača, proti vzhodu vidimo Beljak, za njimi Osojščico, in seveda koroška jezera – Osojško (Ossiachersee), Baško (Faaker See) in Vrbsko jezero (Wörthersee), ob tem nam pogled nese do Turij v Gurah in naprej v severovzhodne dele celovške kotline. Proti zahodu nam je na dlani Ziljska dolina, severno od nje Ziljske Alpe, južno pa gledamo v osrčje Karnijskih Alp. In ko se obrnemo še proti jugu, lahko preverimo poznavanje Julijskih Alp – v vrsti stojijo Škrlatica, Razor, Prisank, Mojstrovke, Ponce, Jalovec, Mangrt in tam zadaj se še postavlja očak nad vsemi, Triglav.

Potem ko smo se naužili panorame, se lahko posvetimo še infrastrukturi, pomnikom in spomenikom na vrhu: poleg gornje postaje vlečnice so tam še dva televizijska stolpa s pripadajočo kočo, relief Julijskih Alp, ter kar nekaj znamenj, ki nas opozarjajo, da smo na stiščišču treh držav, treh velikih jezikovnih skupin in štirih jezikov – slovenskega, nemškega, italijanskega in furlanskega.
Z jeziki pa je povezana tudi svojevrstna zmešnjava pri poimenovanu gore: po slovensko se ji pravi Peč, in sicer po pečinah, skalah, na severnih pobočjih. V nemščino pa so to besedo po nemarnem prevedli kot Ofen, kot tista peč torej, ki nas prijetno greje. In po tem zgrešenem primeru so se zgledovali še Italijani, ki so vrh, potem ko jim je to ozemlje pripadlo po razpadu avstroogrske monarhije, oklicali za Monte Forno. Pa žal ta Peč čisto nič ne greje. Nenazadnje zaradi mrazu, ki nas zajame najkasneje proti večeru, se je zato treba spet spustiti v dolino. To lahko storimo po poti vzpona, ali pa iz izleta naredimo krožno pot in se odločimo za markacijo s številko 692. Sprva se bomo spuščali po stezi (kadar je zasnežena, je treba približno na polovici smučišča zaviti na desno v gozd), kmalu pa prišli na traktorsko pot, po njej prispeli na zahodni konec Sovč in čez dobri dve uri bomo spet na izhodišču v Podkloštru. Bogatejši za izlet v gorsko naravo in v minulo zgodovino.