Človek bi mislil, da slike iz Japonske silijo k ponižnosti, zavedanju lastne ranljivosti in k razmišljanju. Nekaterim pri nas pa uspe celo japonsko katastrofo speljati na mlin lastnih političnih igric.

V Kleine Zeitung smo lahko brali zahtevo šefa največje koroške stranke, gospoda Uweta Scheucha, da je treba najprej zapreti Krško, šele potem se lahko postavijo dvojezične table. To je to, kar temu gospodu gre skozi glavo, če pomisli na japonsko tragedijo. Če ne bi bilo tako podlo, določene genialnosti tem mislim ne bi mogli odrekati. Dejanska mojstrovina globaliziranega razmišljanja je, če ti uspe vzpostaviti povezavo med eksplozijo v japonski nuklearki in dvojezičnimi tablami na Koroškem. Kot vidimo, pa to lepo funkcionira in tudi namen je jasen: ljudje bi naj, če mislijo na dvojezične table, mislili tudi na nevarnost in na radioaktivnost. Dejansko mojstrovina podlosti.

Samo za nuance boljša pa je tudi Kärntner Tageszeitung. Minuli teden so štartali akcijo »Stoppt Krško«, na veliko, na naslovnici in prvih notranjih straneh časopisa. Sicer je seveda legitimno diskutirati o nuklearki na Krškem, če ne zdaj, kdaj pa potem. Ampak zakaj samo o Krškem? Zakaj KTZ ne štarta akcijo o vseh atomskih elektrarnah v naši okolici? Bo kdo rekel, ker je Krško najbolj blizu.

Ampak če si ogledamo vreme pri nas, prihajajo zračni tokovi ali iz Jadrana ali pa iz Severa, tukaj pa Italija ob Severnem Jadranu načrtuje novo atomsko elektrarno, v severni smeri pa jih v Nemčiji stoji cel kup. Če gre za nevarnost, da bi v primeru nesreče z vetrovi prišla radioaktivnost do nas, potem je tukaj dosti večja, iz smeri Krškega do nas ne prihaja skoraj nič. In če pomislimo na Tschernobyl, potem bi morali itak razmišljati v vseevropskem radiju. Zakaj torej ravno Krško?

Očitno gre za poceni poizgravanje z na Koroškem latentno sevedo zmeraj prisotnimi antislovenskimi občutki. KTZ to tudi lepo pove, ko piše: »die Machthaber in Slowenien behaupten noch immer steif und fest, dass das AKW Krško sicher ist und sind nicht bereit aus der Katastrophe in Japan ihre Lehren zu ziehen.« Die Machthaber torej. Tako so pred nekaj dnevi označevali še gospoda Ghadaffija, potem ko je leta prej bil vedno samo Revolutionsführer. Ko se je izkazalo, da je dejansko diktator in je bilo upanje, da bojo uporniki zmagali, je v dikciji časopisov postal Machthaber. In Machthaberji, torej oblastneži, torej sedijo tudi v LJubljani, nedemokratično izvoljena vlada. Dva lepa primera torej, kako na Koroškem znajo celo naravno in človeško katastrofo daleč stran od nas instrumentalizirati po Koroško.

In če smo že pri Machthaberjih, med katere kot rečeno šteje tudi gospod Ghadaffi. Te dni je skupina zgodovinarjev šla v javnost s trditvijo, da bi naj slovenski aktivisti iz 70-ih let imeli kontakte z IRO, Irsko Republikansko Armijo. Kot je občeznano, je irske teroriste dolga leta financiral prav gospod Ghadaffi. In kot je tudi občeznano, je gospod Ghadaffi prijateljeval z gospodom Haiderjem. Haiderju oz. njegovemu političnemu vzponu pa je razgreto vzdušje v narodnostnem konfliktu na Koroškem najbolj koristilo. Smemo torej domnevati, da je v ozadju kontaktov slovenskih aktivistov z IRO morda bil prav on?

Sem samo hotel dokazati, da tudi jaz znam stvari tako dolgo obračati na glavo, da vsako negativno vest prilepim tistemu, ki si to po moji oceni najbolj zasluži.