Fran Ksaver Meško je bil nekdaj med najbolj branimi slovenskimi pisatelji. O njegovi izredni priljubljenosti nenazadnje priča dejstvo, da so že za časa njegovega življenja v Slovenj Gradcu po njem poimenovali ulico, najbolj pa seveda razprodane naklade njegovih knjig in številni ponatisi.

Meško je veljal za mojstra kratke proze, ustvarjal pa je tudi dramska besedila, poezijo in romane. In Fran Ksaver Meško je pisatelj in predvsem duhovnik, ki je bil tesno povezan s Koroško, saj je tu bil posvečen v duhovnika, potem bil sprva v več krajih kaplan in kasneje še župnik, dokler ni po poraznem plebiscitu leta 1920 moral zapustiti slovenski del Koroške, ki je pripadel Avstriji, in se preseliti v tistega, ki se je združil z Jugoslavijo.

O pisatelju in duhovniku Franu Ksaverju Mešku je pisatelj Rudi Mlinar napisal roman z naslovom Šepetanje lip, ki je izšel pri celovški Mohorjevi založbi. V njem riše Meškovo življensko pot od otroštva v Ključarovcih pri Ptuju na slovenskem Štajerskem do gimnazijskih let v Celju in semenišča v Mariboru, ki ga je zamenjal za semenišče v Celovcu. Tam je Meško prejel duhovniški zakrament in kasneje deloval v krški škofiji, med drugim v Škocjanu, Šentanelu, na Višarjah in najdlje v Mariji na Zilji, od koder je dušnopastirsko oskrboval tudi sosednje Bače. Mlinarjev roman o Mešku se konča s koroškim plebiscitom in Meškovim odhodom v župnijo Sele nad Prevajaljami, kjer je ostal do svoj smrti. Podrobneje torej opisuje Meškovih prvih 46 let, saj se je pisatelj rodil leta 1874. Mimogrede, umrl je v častitljivi starosti, leta 1964 v 90. letu življenja.

Mlinar niza posamezne življenjske odseke v zaključenih poglavjih. Ta se nemalokrat končajo brez pravega konca in razpleta in nimajo nikakršnega nadaljevanja v naslednjem poglavju. Bralec ostane tako brez pojasnila, kar ritem branja vedno znova zaustavlja. Rdeča nit romana je kajpak Meškova življenjska pot, a na to rdečo nit ali ogrlico bi vendarle kazalo pripeti več ko le posamezne jagode.

Vsekakor pa je Mlinar vešč rabe jezika. S samim naslovom Šepetanje lip meri na Meškovo značilno mehkobo, nekateri so mu v njegovih besedilih očitali celo preveliko čustvenost in solzavost. Z razpoloženjskimi opisi narave ali na primer svetlobe se Mlinar sam približuje Mešku, a pri tem še vedno ostaja prej stvaren in razumen in ne preide v povsem lirično pesnjenje. Posebej močen je pri opisavanju Meškovih notranjih bojev ob odločanju za duhovniški poklic, ki je bolj posledica želje po izpolnitvi materinih hrepenenj kot želja po zadovoljitvi lastnih hotenj.

To ni idealizirana podoba duhovnika, temveč realističen prikaz mladega moškega sredi življenjskih izzivov, ki so mu pri srcu seveda tudi ženske. A nad vsem in vsemi je še vedno njegova prva in največja ženska, njegova mati. Mlinarjev čut za ubesedenje duševnih tokov se izkaže tudi, kadar piše o Meškovih vzgibih, dvomih in silni volji po pisateljevanju. Meška prepričljivo riše kot občutljivega, a zavzetega človeka in pisatelja, ki je krhkega zdravja, a za svojo pisano besedo zastavi še zadnjo moč. In ki mu pomeni pisateljsko delo tudi poslanstvo v službi naroda. Večji del obdobja, ki ga opisuje Mlinar, je Meško preživel na Koroškem, kjer je bilo slovenstvo tedaj že pod ostrim udarom prodirajočega nemškega nacionalizma. Pisec zgodovinskega romana pri tem zna zapopasti koroško ozračje, v katerem je bila in je slovenščina podrejena, ponižana, izrinjena in manjvredna in proti čemur se je Meško odločno boril.

Roman Šepetanje lip je s tem tudi roman o Koroški in njenih Slovencih. Predvsem pa je to roman o pisatelju Franu Ksaverju Mešku, nekdaj enem najbolj branih slovenskih pisateljev nasploh, ki je najbolj plodno obdobje preživel prav med koroškimi Slovenci, a je med njimi žal že pozabljen. Knjiga naj bi ga zato tudi prav tukaj spet priklicala v spomin. Roman Rudija Mlinarja o Franu Ksaverju Mešku z naslovom Šepetanje lip je izšel pri celovški Mohorjevi založbi.