Dolgo je trajalo, da je Varnostni svet Združenih narodov minuli četrtek zvečer le sprejel resolucijo o coni prepovedi poletov nad Libijo. Lahko se bojimo, da je trajalo predolgo, kajti že dan prej je sin libijskega voditelja polkovnika Moamerja Gadafija Saif Al Islam upornikom zagrozil, da bo vsega konec v 48 urah.

Mesec in skoraj teden dni že traja vstaja zoper zločinski režim “afriškega kralja vseh kraljev”, kot so ga pred časom lizunsko poimenovali v Afriški uniji, Moamerja Gadafija, ki Libiji, kljub temu, da nima nobenega formalnega naslova, s trdo roko vlada že več kot 40 let. Po zadevi Lockerbie je bil dolgo časa svetovni izobčenec, toda zahod je zamikala libijska nafta in začel mu je deliti odpustke. Pa še orožje mu je uspešno prodajal.

Francija od leta 2005 za 210 milijonov evrov, Velika Britanija za 119 milijonov evrov, Italija pod Silviom Berlusconijem za 280 milijonov evrov. Leta 2008 je Gadafi v ZDA kupil za 150 milijonov dolarjev opreme za elitno brigado, ki jo vodi njegov sin Kamis. Tega leta je z Rusijo sklenil orožarski posel za tanke in letala v vrednosti milijarde dolarjev. Kot piše ljubljanski Dnevnik, tudi Slovenija ni bila križem rok in naj bi bila v Libijo izvozila orožja za dobrega pol milijona evrov. In vse to železje je sedaj Gadafi aktiviral zoper vstajnike, ki imajo le nekaj pokalic in nobenega urjenja, le voljo do svobode in človekovega dostojanstva.

Sedaj sta prav državi, ki sta Gadafiju in njegovemu režimu teh odpustkov največ podelili, v Varnostnem svetu najbolj navijali za izglasovanje resolucije o prepovedi poletov nad Libijo. Namreč Francija in Velika Britanija. Skoraj nimam druge razlage kot te, da ju peče vest, čeprav je seveda to v mednarodni politiki precej naivna razlaga.

Na libijskem primeru se žal vidi, kako se mednarodna skupnost pravzaprav ni ničesar naučila ne iz Ruande in ne iz Bosne in Hercegovine. Pa čeprav je žrtev bilo skupaj za par milijonov. Samo v Srebrenici, tako rekoč v neki vasi in to na evropskem kontinentu v nekaj dneh osem tisoč mrtvih. Kaj je bil prvi ukrep zoper Libijo, ko je po navdihu iz sosednjih Tunizije in Egipta tudi tam izbruhnila arabska revolucija? Prvi ukrep je bil embargo na izvoz orožja v Libijo. To je znana zadeva že iz bivše Jugoslavije, ko so predvsem bosanski muslimani zavoljo tega ostali brez obrambe pred posrbljeno Jugoslovansko ljudsko armado.

Če se že mnogi v Evropski uniji pri ocenjevanju pomena ljudskih vstaj v arabskih državah od Magreba prek Mašreka do Zaliva zavzemajo za to, da je treba vsako državo gledati posebej, v njeni specifiki, zakaj potem pristanejo na take neučinkovite, celo škodljive klišejske ukrepe? Večina zunaj Libije namreč že meni, da gre v Libiji za državljansko vojno. E, to je bila natanko ista definicija kot ob razpadu nekdanje skupne jugoslovanske države. Pa čeprav so njene bivše republike vse po vrsti razglasile svojo državno suverenost, nato pa dolgo in predolgo dokazovale, da je narava vojn v bivši Jugoslaviji osvajalna. Ali je to, kar se dogaja v Libiji res državljanska vojna, za katere se lahko strinjamo tako s slovenskim predsednikom Danilom Tuerkom kot z drugimi podobnega mnenja, da je posredovanje vanjo od zunaj zmeraj hudo tvegano in nevarno početje. In da je v takem primeru treba počakati na rešitev, ki se bo nakazala znotraj prizadete države?

V imenu humanosti, človečnosti bi morala mednarodna skupnost dogajanje v Libiji drugače definirati. V Libiji v resnici nimamo dveh ali večih bolj ali manj enakovrednih strani, ki bi bile vpletene v oborožen konflikt. V Libiji imamo na eni strani do zob oboroženo režimsko zločinsko armado in slabo oborožene idealistične vstajnike. In Gadafi s to armado neselektivno napada mesta, ki so jih v prvem naletu zavzeli vstajniki, in se s težkim topništvom, z ladjevjem in z letalstvom znaša nad civilisti, ki jih, kolikor jih kje vseeno še ostane, nato na grozljive načine pospravi še njegova tajna policija. To, kar se dogaja v Libiji, ni državljanska vojna, ampak pokol lastnih državljanov.
Če naj bo mednarodna skupnost verodostojna in če naj si povrne kaj izgubljenega zaupanja, bi morala imeti modrosti in volje tudi za takšno definicijo zdajšnjega libijskega dogajanja, ne pa da jemlje muštre iz preteklosti ter jih skuša primerjati in uporabljati na libijski specifiki tukaj in zdaj. In bi potem v Libijo smela napotiti vojaške enote, ki bi s silo preprečile nadaljevanje masakra.

Pa tudi Slovenija bi morala tedaj drugače razmišljati. Ne, kot je ta teden dejal slovenski zunanji minister Samuel Žbogar, da se Slovenija morebitni nekakšni novi koaliciji voljnih za Libijo ne bo pridružila, ampak da bo poskušala pomagati rešiti, kar se rešiti da. Človeška življenja. Ampak kogar je pičila kača, namreč slovenska popolnoma nepotrebna udeležba v koaliciji voljnih za Irak, no, ta se boji zvite vrvi.