S cvetno nedeljo stopimo v veliki teden, ki se konča z velikim praznikom Velike noči, praznikom Kristusovega vstajenja. Velika noč je tudi danes eden izmed najbolj doživetih praznikov, praznik pa spremljajo mnoge ohranjene šege.

Niso vsi pirhi namenjeni sekanju, rolkanju ali trčljanju. Lepo okrašeni, kot so, bi prav gotovo bilo preveč škoda zanje.

Na cvetno nedeljo predvsem odrasli in otroci z veseljem nesejo v cerkev domače prajtlje, značilne koroške butare, ki se razlikujejo od krajo do kraja in imajo tudi različna imena. V Podjuni je presenc, kot ga tam imenujejo, iz vrbovih vejic, zvezan z obroči, ki ne smejo biti v parih. Tudi v Rožu za prajtelj uporabljajo vrbove vejice, ki jim ponekod dodajejo še tisove šibice, bršljan, brinje in reso. V Ziljski dolini pa za prajtelj izberejo primerno brinjevo deblo s primerno krošnjo, v katero navesijo jabolka, vse pa ovenčajo z brinjem in vrbovimi mačicami ter na prajtelj navesijo pisane trakove. Ko sem pred leti na cvetno nedeljo šla k sv. maši v župniji sv. Cirila in Metoda, sem se najprej začudila nad množico različnih koroških prajtljev od Zilje do Podjune, lepih butaric iz raznih krajev Slovenije in pa tudi znanih oljčnih vejic, ki jih poznam iz Trsta. Ob tem sem se zamislila, kako Slovenci v Celovcu, ki so se v glavno mesto Koroške naselili iz vseh vetrov, v novem mestnem okolju ohranjanjo tudi še svojo prvotno slovensko lokalno identiteto, ki prihaja do izraza tudi v takih drobcih kot so to regionalni prajtlji.

Na veliko soboto ali krstnico po koroških župnijah nesejo v cerkev, h kapelici ali pa h kakemu križu (znamenju) z belim, rožastim ali vezenim prtom pokrite košare ali jerbase z velikonočnimi jedili. V zadnjh letih ponovno prihajajo v navado doma vezeni velikonočni prti z velikonočnimi motivi. Pobudo za ohranjanje te tradicije so dala tudi slovenska krajevna kulturna društva na Koroškem, ki pripravljajo posebne tečaje za vezenje velikonočnih prtov.

Velikonočna jedila so nekoč jedli šele na velikonočno jutro v nedeljo zjutraj, danes jih povečini jedo že na velikonočno soboto, ko žegen prinesejo domov. Med velikonočnimi jedili zavzemajo poleg pogače posebno mesto pirhi, pobarvana jajca, ki jim v Podjuni pravijo pisánke, zaradi pisanih barv, s katerimi jajca okrasijo. Do danes so na Koroškem ohranjene igre s pirhi, to je sekanje, rolkanje in trčljanje pirhov.

Jajca in pogača so nekoč bila tudi sestavni del daril, ki jih za veliko noč prejemajo otroci od svojih botrov. Na Koroškem velikonočna darila imenujejo taška (na Zilji in v Rožu) ali pisánka (v Podjuni). Danes otroci prejemajo sladkarije, obleke, igrače ipd. in tudi denar.