Glavno mesto, gospodarsko, upravno in kulturno središče Gorenjske in hkrati četrto največje slovensko mesto – Kranj. Staro mestno jedro ima slikovito lego, saj leži nad sotočjem rek Save in Kokre. Strmi bregovi so bili v zgodovini odlična naravna obramba, saj je bil kraj na prehodu čez reki pomembno križišče starih poti iz Osrednje Slovenije čez karavanške prelaze na Koroško.

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe. Od začetka starejše železne dobe pa je bila poselitev ožjega središča današnjega mesta nepretrgana. V zgodnji rimski dobi je bila tu ob stranski ceti med Emono in Vitrunumom na Gosposvetskem polju domnevno prehodna poštna postojanka, pomembna naselbina pa je Kranj postal v 5. stoletju in v času preseljevanja ljudstev. V 1. polovici 6. stoletja je bilo naselje vključeno v Vzhodnogotsko kraljevstvo, od srede do konca 6. stoletja pa v langobardski utrdbeni sistem. Okoli 7. stoletja so se n območje naselili Slovani.

Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okrog starejše prednice sedanje župnijske cerkve. Z imenom Chreina se prvič pojavi leta 1060 v briksenških tradicijskih listinah. Kranj je bil od 11. stoletja uradni sedež Kranjskega mejnega grofa, sredi 12. stoletja pa so postali namestniki mejnega grofa na Kranjskem grofje Andechs-Merani. Kot mesto se prvič omenja leta 1256, kasneje pa je bil pod oblastjo različnih dinastov. 1335 so ga prevzeli Habzburžani in ga zastavljali drugim fevdalcem. Tako so ga proti koncu 14. stoletja dobili pod svoje okrilje tudi Celjski grofje. Meščani so bili v glavnem obrtniki, med najstarejše obrti pa spada mlinarstvo, usnjarstvo, barvarstvo in kovaštvo.

Gospodarski razvoj in prometno veljavo mesta je v 16. stoletju pospešil razvoj fužinarstva na Gorenjskem in Koroškem. V času krtkotrajne francoske oblasti med leti 1809 in 1813 Kranj postane občina, ki je obsegala mesto in okoliške vasi. Za krajši čas, leta 1810 je mesto dobilo celo državno gimnazijo s slovenščino kot učnim jezikom. Prva večja podjetja, predvsem tekstilna, gumarska, usnjarska, čevljarska in živilska so nastala šele po 1. svetovni vojni.

Najpomembnejši kulturnozgodovinski spomeniki so v starem mestnem jedru. Za začetek se ustavimo na Maistrovem trgu, na katerem so še vedno vidni ostanki obzidja. Proti jugu Maistrov trg preide v Prešernovo ulico, kjer stoji Prešernova hiša, največjega slovenskega pesnika.

Nizka stavba je bila sezidana v poznem srednjem veku. Hiša, v kateri je živel Prešeren do svoje smrti – 1847 / 1849 je danes spominski muzej z originalno pesnikovo zapuščino in dokumenti o njegovem življenju. Naslednja točka obiska mestnega jedra je Mestna hiša, katere starejši del datira v 16. stoletje, poleg nje pa Gorenjski pokrajinski muzej. Nasproti mestne hiše je vredna ogleda Pavšlarjeva hiša, ki je primer poznosrednjeveške meščanske arhitekture. V hiši so še vedno ohranjene freske iz leta 1526.

Osrednji kulturni spomenik Kranja je župnjiska cerkev sv. Kancijana in tovarišev iz 15. stoletja, ki stoji na mestu predslovanske kultne stavbe. Prešernovo gledališče, ki stoji med cekvijo in Kokro je pomembno, v umetniškem smislu predvsem zaradi prezidave – leta 1952 po načrtih največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, katerega stvaritve lahko občudujemo med drugim tudi na Dunaju. Pot mimo cerkve sv. Boštjana, Fabijana in Roka, Rožnevenske cerkve vas bo pripeljala do gradu Khislestein. Ta stoji na mestu, kjer so bili že v zgodnji antiki utrdbeni zidovi.

Glavno mesto Gorenjske je primereno tudi kot izhodišče za ture v visokogorski svet, zlati za območje Jezeskega in Storžiča, slikovita pa je tudi bližnja okolica s priljubljenima izletniškima točkama Šmarjetno goro in Sv. Joštem nad Kranjem.