Pa so se srečali sredi mostu, kot si je tako želel mlatič prazne politične slame Gerhard Dörfler. Še dobro, da obvladajo vsaj osnove matematike, da so lahko izračunali polovico med 25 in 10. Čeprav ni izključeno, da so še za ta intelektualni napor potrebovali svetovalce.

Koroški Slovenci oziroma tisti, ki jim je do dvojezičnih krajevnih tabel, pa morajo biti še veseli, da stari zakon o narodnih skupnostih ni zahteval kar 50-odstotnega manjšinkega prebivalstva za dvojezične table. Potemtakem bi namreč po logiki častilcev mostove sredine nova ureditev kot rezultat polovice med 50 in 10 zahtevala 30-odstotni delež. In bi potem seveda to bila zveličavna zlata sredina.

Odveč je sedaj ugotavljati, da je včerajšni dogovor zasmehovanje temeljnih pravnih načel. Zaman očitati, da so bila stalna zagotovila o tem, da ne bodo barantali kot na trbiški tržnici, golo sprenevedanje. Nesmiselno je opozarjati, da ne gre za nikakršen kompromis, temveč za poniževalen nateg. In tudi trditev, da je vse skupaj ena navadna prvoaprilska šala, ni posebej duhovita, saj je tako ocenil prav gotovo že marsikdo. Da bi vsaj bila prvoaprilska šala – potem bi se danes lahko spet zresnili in se zmenili za kaj bolj pametnega.

Seveda ni bilo pričakovati kaj drugega. Izvirni greh je bil storjen, ko sta dolgočasno večni predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm in tedanji samovoljni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Bernard Sadovnik leta 2002 sploh privolila v kravje kupčije, ki so jim kot figov list nadeli ime konferenca o konsenzu. Namesto, da bi od samega začetka vztrajala na doslednosti in kot pogajalsko izhodišče samozavestno vedno znova zahtevala vsaj okoli 400 dvojezično označenih krajev, sta mešetarila in klečeplazila. Kar je sledilo, je samo še logična konsekvenca. Haiderjem, Schüsslom, Dörflerjem ali Ostermayerjem niti ne gre očitati, da so to s pridom izkoriščali. Še zameriti jim je težko.

Sinočnji rezultat pa je potrdil tudi to, da koroški Slovenci ne potrebujejo več kakih političnih funkcionarjev. Ne takih, ki se jim jezik vedno znova zapleta v novih paradigmah ali formalno pravnih evropskih dimenzijah in so samo še proračunski strošek, ne takih, ki si roke operejo v diplomatskih floskulah. Potrebujejo streznitev. Potrebujejo samoiniciativnost. Na vseh ravneh.

O rešitvah na sredini mostu pa samo še tole: Noben statik ne bi teže postavil ravno na sredi mostu. Že zdrava pamet bi mu to preprečila. Most bi se namreč podrl. Takih nesmislov se očitno res lahko spomnijo samo politiki.