Prejšnji teden je na tako imenovani mini balkanski turneji Slovenijo in Srbijo obiskal ruski premier Vladimir Putin. V Sloveniji so pod njegovim strumnim očesom predstavniki Geoplina iz Slovenije in ruskega giganta Gazproma, zanj eden najbogatejših Rus Aleksej Miler, podpisali sporazum o skupnem slovensko-ruskem podjetju, ki bo gradilo in vzdrževalo traso plinovoda Južni tok pri nas.

Obisk je potekal strogo poslovno, precej drugače kot v Srbiji, kjer je bil Beograd prelepljen z velikimi Putinovimi portreti, in se je visoki gost srečal z motoristi iz kluba Nočni volkovi iz Niša, podružnice kluba iz St. Petrsburga, vodi pa ga vojni invalid iz časov “osvobajanja” Vukovarja. Za povrh so Putinu navijači ob prihodu na častno tribuno stadiona Marakana, kjer si je ogledal drugi polčas prijateljske nogometne tekme Crvene zvezde z ruskim Zenitom, vzklikali: “Putin, ti si četnik Zvezdin!” Je treba poudarjati, da člani Nočnih volkov ne morejo biti homoseksualci, ali pa, da so navijači Zenita ostro proti, da bi v njihovem klubu kdaj igral temnopolti nogometaš? V Srbiji so z Rusijo tudi podpisali sporazum o strateškem partnerstvu med državama, karkoli že to pomeni.

Južni tok je mega projekt, dvojček Severnega toka. Zamisel je dozorela po ponavljajočih se težavah s tranzitom ruskega plina prek Ukrajine. Po Baltiku Rusi v navezi z Nemci že gradijo Severni tok, Južni tok pa naj bi čez Črno morje v Evropo prodrl prek Balkana. Slovenija sprva ni bila predvidena za traso, a ji je lobiranje uspelo. Južni tok naj bi s pretočnostjo 63 milijard kubičnih metrov plina diverzificiral poti in proizvajalce plina v Evropi. Nekje do konca tega desetletja. Če… Evropski konkurent Južnega toka Nabucco, ki naj bi ga vlekli iz Azerbajdžana, je mnogo dlje od realizacije, hkrati pa glavna trasa skozi Slovenijo ni predvidena.

Ob obisku Putina pa se niso razvnele le debate o realnost mega projekta Južni tok, katerega del bo tudi Avstrija in ki naj bi stal okoli 25 milijard evrov in še ni jasno, če bo mu uspelo iti po črnomorskem dnu mimo turške obale. Putin je na Brdu pri Kranju skeptike zavrnil, da imajo Rusi že pripravljene druge variante in bodo, če bo treba, plin utekočinjali in ga s tankerji voziti v bolgarski plinski terminal. Slednjega sicer še ni. Toda na tapeti je bila tudi Putinova avtoritarnost in njegova težka roka, pa naj gre za pokoritev Čečenije ali za eliminacijo oporečnikov, tajkunov, ki ne pihajo v isti rog z njim, ali za kritične novinarje. Sredstva eliminacij so široka, od policijskih do sodnih in celo umori.

Tudi sicer Južni tok v Bruslju in Evropski komisiji vzbuja nelagodje. Med drugimi se bojijo tega, da bi pri Južnem toku bila proizvajalec plina in njegov distributer ena in ista pravna oseba. To bi bilo v nasprotju s direktivo Evropske komisije o tretjem energetskem paketu. Putin opozarja, če ne Bruselj tukaj ne stori izjeme, bo poraba plina za končnega uporabnika nujno veliko držaja. Evropski kritiki pa tudi celo menijo, da države, skozi katere bo šel Južni tok, naivno sofinancirajo energetsko odvisnost od Rusije. Toda alternative so še slabše. Tudi libijski plin je pomembna postavka ogrevanja v Evropski uniji, kaj pa zdaj? Nabucco, ki naj bi plin v Evropo pripeljal iz Azerbajdžana in Turkmenistana, bi Bruselj prisilil v pajadašenje še z dosti bolj spornimi režimi od tistega v Kremlju. Pa kritiki Južnega toka, ki bi raje videli Nabucco, niti slučajno niso tako ostri do hudih kršitev človekovih pravic v državah okoli Kaspijskega jezera kot do ruskih kršitev, kar je najmanj dvolično. Nabucco za nameček za zdaj ostaja le Verdijeva opera, ne pa tudi plinovod, saj zanj razen lepih evropskih prospektov ni storjenega še nič.

Nekdanji vodja Sovjetske zveze Leonid Brežnjev je svoj avtoritativni socializem nekoč branil z besedami, da to pač je realni socializem, ki bo čez generacijo ali dve državo pripeljal v brezkonfliktni komunizem. Če smo v Srbiji glede Putina videli sumljivo in nerealno idolatrijo, češ Rusija je garnat za srbsko Kosovo, pa imamo danes v Ljubljani in predvsem v Bruslju glede Moskve vendarle opravka z realpolitiko. Ta politika se zaveda svoje energetske in tudi tržne odvisnosti od tako imenovane bližnje soseščine in ne gre le za Rusijo temveč tudi za Libijo in Bližnji vzhod. Da ne bi vznejevoljila ruskega carja, ker lahko ta zmeraj plinsko pipico pripre, pač na koncu popušča in daje odpustke. Ko ji manj pomembni Moamer Gadafi obrne hrbet, po njem udari z letali…

Realpolitika je v tem, da ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod v Evropski uniji zavoljo ruskega plina radi zamižijo na eno ali kar na obe očesi. Recimo, ko gre za človekove pravice ali za kakšne imperialistične reflekse, kot je vojna v Čečeniji. Toda Rusija ima željo po modernizaciji. Sloveniji in Evropski uniji so pri tem vrata očitno odprta. Vendar bi se ruski siloviki s Putinom na čelu morali zavedati, da modernizacija ne bo uspešna, če ji ne bo sledila tudi modernizacija političnega sistema. Se pravi več demokracije. Kajti šele z demokracijo bo lahko največja država sveta zares izkoristila vse svoje potenciale. Ne le surovinskih, tudi človeške.