O prednostih in slabostih prvoaprilskega kompromisa v zadevi dvojezičnih napisov je bilo že dosti povedanega, bo še mnogo povedanega, vsekakor lahko predpostavljam določeno predznanje in mi ni treba ponavljati tega, kar vsakdo ve. Izkoristimo tale pravni kotiček za nekatere manj znane detajle, pri čemer je dostikrat šele detajl tisto, kar postavlja zadevo v pravo luč.

Najprej enkrat imamo dejstvo, da hočejo postaviti dvojezične table samo v krajih, ki imajo 17,5 % slovenskega prebivalstva. Zanimiv ni toliko odstotek sam po sebi, temveč dejstvo, da hočejo upoštevati decimalko. Na tem primeru se lahko namreč lepo pokaže razlika med naravnimi števili in racionalnimi števili.

Naravna števila so samo cela števila, racionalna števila pa dobimo, če upoštevamo tudi možne ulomke. Če gre za številčnost neke manjšine, se seveda ponuja uporabljanje naravnih števil, ker pripadnika manjšine le težko razdeliš na ulomke. Ali je, ali pa ni. Seveda pa ga lahko zlomiš, kar je morda pomen celotne vaje. Na vsak način mi ni znan noben primer, kjer bi manjšinske pravice določali po številu za decimalko, običajne so kategorije 5, 10, morda tudi 15 %. Samo na Koroškem se naj slovenskost neke vasi meri na decimalko točno. Če imamo opravka z vasjo s 100 prebivalci, bi torej 17 Slovencev bilo premalo, 18 dovolj. 17,5 jih ne more biti, razen če se odločimo, da bomo vsakega Windišarja šteli za pol Slovenca, pol Nemca.

Potem imamo problem, da hočejo upoštevati vse razsodbe Ustavnega sodišča, seveda tudi tedaj, če dotični kraj nima 17,5 % slovenskega prebivalstva. To mi je seveda prav, toda kako pridejo npr. Čahorče do tega, da naj ne dobijo dvojezičnega napisa, čeprav imajo več kot 15 % slovenskega prebivalstva, medtem ko denimo v Kazazah z 12-imi % slovenskega prebivalstva dvojezični napis bo? Boste rekli, ker so Kazaze bile pred Ustavnim sodiščem, Čahorče pa ne. Ja, ampak potem je treba pogledati, zakaj Čahorče niso bile pred Ustavnim sodiščem. Samoovadba je namreč bila podana tudi za Čahorče. Ampak v Čahorčah je Okrajno glavarstvo v Celovcu trdilo, da je voznik imel verjetno obrabljene poletne gume, prazen tank in star tahometer, tako da se je peljal samo z 49 kilometri na uro, čeprav je v samoovadbi zapisal, da je vozil s 55. Okrajno glavarstvo v Celovcu postopkov za kraje v tem okraju kratkomalo ni uvedlo, ker jih ni hotelo. Isto se je zgodilo v primerih Loče pri Melvičah in Drevlje. Ali sme sedaj za vse večne čase biti odvisno od tega, če neki kraj dobi dvojezično tablo ali ne, ali je samoovadbo obdeloval korekten uradnik ali pa uradnik, ki se je učil pri Haiderju?

Potem imamo problem s časom. Nisem še opazil, da bi kdo v javnosti problematiziral, da naj na vsem lepem velja samo še ljudsko štetje leta 2001. Če bi upoštevali namreč tudi ljudsko štetje 1991, bi morali dvojezične napise dobiti tudi kraji kot Plešerka, Kokje, Vovbrska Gora, tudi če bi zahtevali 17,5 %. Toda v Hodišah imajo FPK-jevskega župana, torej tam table ne sme biti. Vovbrska Gora je domači kraj predsednika koroškega deželnega zbora Lobniga, ki slovenščine očitno ne prenese, čeprav ga brez njegovih slovenskih prednikov niti ne bi bilo. V občini Dobrla vas pa bomo itak imeli paradoks, da bojo kraji z nižjim odstotkom slovenskega prebivalstva dobili table, ker imajo namreč table s ta plavim robom, Kokje pa ne, ker so postavili samo tablico in omejitev hitrosti na 50 km/h, tako da za Kokje ni bilo postopka.

Kljub vsej tej iracionalnosti se pojavlja vsa avstrijska elita in slavi domnevni kompromis v zadevi dvojezičnih tabel kot historični dosežek. Menim, da je vsem tem, ki se javljajo, od predsednika države navzdol treba očitati historično neumnost, če resno mislijo, da je neko neutemeljivo spakedranščino treba proslavljati kot historični kompromis.

Če že nočejo uresničiti ustave, potem naj nam dajo vsaj kompromis, katerega se nam ni treba že na prvi pogled sramovati. Če bi na kakem mednarodnem simpoziju povedal, da pri nas stojijo dvojezične table tam, kjer je 17,5 % Slovencev, bi se mi namreč vsi smejali.