V tej skupini izbranih vesoljeplovcev je tudi kozmonavt Jurij Ivanovič Malenčenko, ruski kozmonavt ukrajinskega rodu. Rodil se je istega leta kot je Gagarin poletel v vesolje. Ob odprtju razstave Nebo je črno, zemlja je modra, ki spominja na Gagarinov legendarni polet, se je mudil v Ljubljani. V prostorih Ruskega centra znanosti in umetnosti v samem ljubljanskem mestnem središču je odgovarjal na vprašanja novinarjev. Uvodoma je povedal, da je, kakor večina fantov v tistih časih, sanjal, da bo postal kozmonavt. Ta želja se mu je tudi uresničila in v teku svoje kariere je doslej opravil štiri polete v vesolje in tam prebil približno eno leto in pol oziroma okoli 500 dni. Tako je seveda prisotne na novinarski konferenci zanimalo, kako kozmonavti doživljajo čas v vesolju in koliko časa tam pravzaprav traja dan.

To je bil zelo nenavaden, zelo odličen in hkrati zelo zahteven čas. Nas čas je deljen tako, da v eni uri in pol naredimo po tirnici en obhod okoli zemlje.Vsako uro in pol vidimo, kako sonce vzide in zaide. V 24 urah zemljo obkrožimo 16-krat. V 24 urah imamo tako priložnost, da si ogledamo celotno površino zemlje. Zato ker sonce stalno izginja in se pojavlja, na Mednarodni vesoljski postaji živimo z normalnim zemeljskim časom, in sicer z Greenwich časom. Podnevi delamo, ponoči spimo in zapremo lopute, da nam sonce ne sveti v notranjost plovila. Ni sicer najbolj običajen način življenja, a se da zagotoviti povsem normalen delovnik.

Jurij Ivanovič Malenčenko je med svojim skupaj več ko 500-dni trajajočim bivanjem v vesolju ničkolikokrat preletel zemljo. Iz novinarskih vrst je zato prišlo vprašanje, kateri kontinent je med pogledom na zemljo nanj ustvaril najmočnejši vtis?

Vsak človek je bil v vesolju navdušen nad tem, kakšna je zemlja videti iz vesolja. To je verjetno ena najlepših slik, ki jih človek lahko sploh kdaj vidi. Zelo zanimivo je seveda najprej pogledati na kraj, v katerem si se rodil. Vsak ima tudi najljubši prostor, ki ga najbolj navdušuje. Mene je vedno najbolj zanimalo, kakšna je videti Afrika. Taka nasičenost z barvami, taka paleta barv. Tam je vedno lepo vreme, zato so barve vedno zelo slikovite in žive. Še posebej tisti del, kjer se iz peska prikazujejo kamenine in imajo čisto posebne odtenke. To je že čisto prava umetnost.

Jurij Ivanovič Malenčenko je v vesolje poletel štirikrat. Kakšni so potem občutki, ko se kozmonavti vrnejo na zemljo? Je to občutek olajšanja ali mogoče podobno vrnitvi po daljšem dopustu, se je glasilo vprašanje iz novinarskih vrst.

Potem ko si v vesolju že dolgo časa, bi se rad vrnil. Najbolj pomembno pri tem je izvajanje programa za polet in najbolje je, kadar vse stvari tečejo utečeno in ob svojem roku. Noben ne želi, da se čas poleta podaljša ali skrajša. Po vrnitvi na zemljo zelo čutiš gravitacijsko silo zemlje. To je še posebej močno čutiti v prvih urah, ko je zelo težko narediti sploh kakšen korak. Občutki pa so še vedno zelo dobri, kajti zaključek poleta in vrnitev na zemljo sta zelo pomembna za vsakega kozmonavta.

Rusi in Sovjeti so v vesoljski tekmi večkrat premagal Američane. Poslali so v vesolje prvi satelit in prvega človeka. Danes se razvija velika nova konkurenca – med drugimi imajo Indija, Kitajska in Japonska poleg tradicionalnih ZDA in Evrope svoj vesoljski program. Kje je ruska kozmonavtika danes?

Kar se tiče pilotiranih letov sedaj vsi sodelujemo, na primer pri Mednarodni vesoljski postaji. Pri tem projektu ima Rusija svoj nacionalni del. Nosimo veliko breme za zagotavljanje in izvajanje celotnega projekta. To je tako pošiljanje ljudi na postajo kot tudi vrnitev. To je dobava različnega tovora, tudi znanstvenega. To je zagotavljanje rešilnih plovil za posadke v primeru nesreče. Če pogledamo v prihodnost, je to dober model sodelovanja in menim, da bi se vsi večji projekti v prihodnje morali izvajati na ta način.

Na srečanju z ruskim kozmonavtom ukrajinskega rodu Jurijem Ivanovičem Malenčenkom je novinarje zanimalo tudi, kakšni načrti ruski kozmonavtiki ostajajo za prihodnje? Američani so opustili misel na vrnitev na Luno v letu 2020, tudi Mars je zadnje čase očitno vse bolj oddaljen. Se bodo Rusi mogoče sami lotili kašnega večjega projekta?

Mislim, da so poleti na Luno in na Mars logični koraki v razvoju kozmonavtike. Tudi ustanovitev bazne postaje na Luni. To so projekti, o katerih znanstveniki in raziskovalci že dolgo razmišljajo. V razčičnih deželah načrtujejo te projekte in menim, da jih bodo v prihodnje tudi izvedli. Prepričan sem, da jih bodo izvedli v mednarodnem sodelovanju in ne tako, da bi jih izvajale posamične države. Kar se pa tiče današnjega dne, nimamo konkretnih načrtovanih projektov. To je stvar prihodnosti.

Edwin Buzz Aldrin je bil za Neilom Armstrongom drugi človek na Luni in dejstva, da je bil le drugi, ne pa prvi, dolgo ni prebolel. Svojo bolečino je utapljal v alkoholu in šele po hudih osebnih preizkušnjah našel uteho v veri. Kako kozmavti, ki po dolgih pripravah niso izbrani, prebolijo ta poraz?

Poklic kozmonavta predvideva pripravo na let in sam let, kar je osnovni del tega poklica. Veliko moči in časa se vloži v to, da se pripravi sploh na let. Na svoj prvi let sem se pripravljal sedem let, na svoj drugi let prav toliko časa.Obstajajo tudi taki, ki se na let pripravljajo deset let. Seveda človeka zelo žalosti dejstvo, če po mnogih letih priprave ugotovi, da ne more iti v vesolje. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da so vsi kozmonavti zelo skoncentrirani na polet, to je njihov veliki cilj, to je pravzaprav veliki smisel njihovega življenja. Ko posameznik ugotovi, da ne more iti v vesolje, s tem zelo težko živi. Smo pa ljudje zelo različni in nekateri so to na zunaj preživeli bolj mirno, drugi bolj čustveno. Od mojih prijateljv so lahko vsi živeli s tem. Našli so druge cilje v življenju in so potem delali po drugih tirnicah.

Je povedal ruski kozmonavt ukrajinskega rodu Jurij Ivanovič Malenčenko v pogovoru z novinarji na odrptju razstave »Nebo je črno, zemlja je modra« v ljubljanskem Ruskem centru znanosti in umetnosti. Razstava v poklon in spomin Gagarinovemu prvemu poletu v vesolje je na ljubljanskem Ciril-Metodovem trgu 1 odprta še do veliko noči, 24. aprila.

Jurij Ivanovič Malenčenko je doslej v vesolje poletel štirikrat in tam prebil več ko 500 dni. Medtem pa se pripravlja že na nov polet. Prihodnje leto bo namreč poletel v vesolje petič in poletel bo z astronavtko Sunito Williams. Ta pa je po svojih prednikih pol Indijka in pol Slovenka.

Predsednik EL Vladimir Smrtnik

Enotna lista v današnji izjavi za medije piše, da je “takšno ljudsko povpraševanje protiustavno”. Poleg tega so zapisali:

Privoljenje EL je možno samo pod pogojem, da se hkrati FPK in ostali politični odgovorni odpovejo ljudskemu povpraševanju glede vprašanja dvojezičnih napisov.

Sicer pa predsedstvo EL ugotavlja, da se strinja s predlogom državnega sekretarja Ostermayerja in deželnega glavarja Dörflerja. Potrebni naj bi bili le še “kvalitetni popravki”.

Včeraj se je nadaljevala medijska bitka za table.V oddaji Streitkultur na deželni frekvenci Radio Kärnten so se spet srečali glavni protagonisti pogajalskih patnerjev. Slovenski pogajalci so bili enotnega mnenja, da zdajšnji dogovor ni najboljši, so se pa izrekli za kompromis. Dokončno rešitev naj bi našli v naslednji tednih.

Te legendarne bitke, ki so zašle celo v svetovno literaturo – spomnimo se le romana Ernesta Hemingwaya Zbogom orožje – je raziskoval in o njih napisal več knjig Vasja Klavora, upokojeni kirurg, sicer pa tudi poslanec v slovenskem DZ in od leta 2008 tudi njegov podpredsednik. Klavorove publikacije – številne so izšle pri celovški Mohorjevi založbi – so prave prodajne uspešnice in bile so prevedene tudi v nemščino in italijanščino. Naklade so celo razprodane in tako je pri celovški Mohorjevi založbi izšel prvi ponatis Klavorove knjige z naslovom Škabrijel – Soška fronta 1917.

Delo opisuje dogodke na hribu Škabrijel nad Gorico v avgustu in septembru 1917, ki so bili značilni za potek Soške fronte. Tako Italijani kot napadalci kakor avstro-ogrska stran kot branilci so to vzpetino v skladu s tedanjo vojaško logiko ocenili kot strateško izjemno pomembno, zaradi česar so se na le 150 m dolgem frotnem odseku dogajali strahoviti boji. Ti sicer niso prinesli ključnega uspeha ne eni ne drugi strani, zahtevali pa so na tisoče žrtev.

Klavora nadrobno opisuje priprave na bojne dejavnosti in sam potek spopadov. Pri tem uporablja vire z obeh strani in kjer je še bilo mogoče – knjiga je prvič izšla leta 1997 – tudi pričevanja živih prič dogodkov. Bralcu nazorno pojasnjuje ozadja in povode za posamezne vojaške odločitve, opisje tehnično opremo, veliko pozornost pa namenju tudi položaju civilnega prebivalstva, ki je – če ni bilo evakuirano – še posebej trpelo zaradi trmastega vojaškega zaganjanja v vsak meter zemlje.

Izogiba se pa navijaštvu, zaradi česar mu je celo italijanska stran ob izidu prevoda njegove knjige Plavi križ v italijanščino priznala, da Klavora ne zagovarja ne italijanskega ne avstrijskega stališča, temveč gre po tretji poti. In pri tem očitno zna nagovoriti bralstvo z ustrezno kakovostjo, o čemer priča tudi razprodana naklada. Knjiga Vasja Klavore Škabrijel – Soška fronta 1917 je izšla pri celovški Mohorjevi založbi.

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe. Od začetka starejše železne dobe pa je bila poselitev ožjega središča današnjega mesta nepretrgana. V zgodnji rimski dobi je bila tu ob stranski ceti med Emono in Vitrunumom na Gosposvetskem polju domnevno prehodna poštna postojanka, pomembna naselbina pa je Kranj postal v 5. stoletju in v času preseljevanja ljudstev. V 1. polovici 6. stoletja je bilo naselje vključeno v Vzhodnogotsko kraljevstvo, od srede do konca 6. stoletja pa v langobardski utrdbeni sistem. Okoli 7. stoletja so se n območje naselili Slovani.

Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okrog starejše prednice sedanje župnijske cerkve. Z imenom Chreina se prvič pojavi leta 1060 v briksenških tradicijskih listinah. Kranj je bil od 11. stoletja uradni sedež Kranjskega mejnega grofa, sredi 12. stoletja pa so postali namestniki mejnega grofa na Kranjskem grofje Andechs-Merani. Kot mesto se prvič omenja leta 1256, kasneje pa je bil pod oblastjo različnih dinastov. 1335 so ga prevzeli Habzburžani in ga zastavljali drugim fevdalcem. Tako so ga proti koncu 14. stoletja dobili pod svoje okrilje tudi Celjski grofje. Meščani so bili v glavnem obrtniki, med najstarejše obrti pa spada mlinarstvo, usnjarstvo, barvarstvo in kovaštvo.

Gospodarski razvoj in prometno veljavo mesta je v 16. stoletju pospešil razvoj fužinarstva na Gorenjskem in Koroškem. V času krtkotrajne francoske oblasti med leti 1809 in 1813 Kranj postane občina, ki je obsegala mesto in okoliške vasi. Za krajši čas, leta 1810 je mesto dobilo celo državno gimnazijo s slovenščino kot učnim jezikom. Prva večja podjetja, predvsem tekstilna, gumarska, usnjarska, čevljarska in živilska so nastala šele po 1. svetovni vojni.

Najpomembnejši kulturnozgodovinski spomeniki so v starem mestnem jedru. Za začetek se ustavimo na Maistrovem trgu, na katerem so še vedno vidni ostanki obzidja. Proti jugu Maistrov trg preide v Prešernovo ulico, kjer stoji Prešernova hiša, največjega slovenskega pesnika.

Nizka stavba je bila sezidana v poznem srednjem veku. Hiša, v kateri je živel Prešeren do svoje smrti – 1847 / 1849 je danes spominski muzej z originalno pesnikovo zapuščino in dokumenti o njegovem življenju. Naslednja točka obiska mestnega jedra je Mestna hiša, katere starejši del datira v 16. stoletje, poleg nje pa Gorenjski pokrajinski muzej. Nasproti mestne hiše je vredna ogleda Pavšlarjeva hiša, ki je primer poznosrednjeveške meščanske arhitekture. V hiši so še vedno ohranjene freske iz leta 1526.

Osrednji kulturni spomenik Kranja je župnjiska cerkev sv. Kancijana in tovarišev iz 15. stoletja, ki stoji na mestu predslovanske kultne stavbe. Prešernovo gledališče, ki stoji med cekvijo in Kokro je pomembno, v umetniškem smislu predvsem zaradi prezidave – leta 1952 po načrtih največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, katerega stvaritve lahko občudujemo med drugim tudi na Dunaju. Pot mimo cerkve sv. Boštjana, Fabijana in Roka, Rožnevenske cerkve vas bo pripeljala do gradu Khislestein. Ta stoji na mestu, kjer so bili že v zgodnji antiki utrdbeni zidovi.

Glavno mesto Gorenjske je primereno tudi kot izhodišče za ture v visokogorski svet, zlati za območje Jezeskega in Storžiča, slikovita pa je tudi bližnja okolica s priljubljenima izletniškima točkama Šmarjetno goro in Sv. Joštem nad Kranjem.

Podcast R2: Gorenjska fižolova juha

Za fižolovo juho potrebujete:

500 g fižola, 30 g slanine, par kranjskih klobas, mleto papriko, lovorov list, majaron, čebulo, česen, kumino, olje, belo vino, sol in poper

Srečanja v Mürzstegu na avstrijskem Štajerskem so se udeležili predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentin Inzko, predsednika Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjan Sturm in predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) Bernard Sadovnik.

Valentin Inzko (NSKS) v oddaji Im Zentrum

Še isti dan pa je na sporedu drugega programa avstrijske nacionalne televizije ORF bila oddaja Im Zentrum. Sodelovali so prej omenjeni Valentin Inzko, državni sekretar Josef Ostermayer (SPÖ), deželni glavar Gerhard Dörfler (FPK), Josef Feldner (Heimatdienst) ter Antonia Gössinger (Kleine Zeitung).

Že na samem začetku razprave je Inzko dejal, da bi se lahko v teku oddaje zmenili za kompromis. V teku kontroverzne diskusije je Inzko sprva predlagal, da se naj 17,5 odstotkom, ki jih predlagata Dörfler in Ostermeyer, doda tistih dvanajst odstotkov o katerih je pred kratkim razsodilo Avstrijsko ustavno sodiče.

Josef, komm gib mir deine Hand!

Inzko je v emocionalnem govoru državnem sekretarju ponudil roko in dejal, da lahko na licu mesta sklenejo dogovor. Ostermayer ponudbe ni sprejel. Kasneje je Inzko relativiral zahteve in dejal, da si lahko predstavlja kompromis med 175 in 169 tabel.

Danes zvečer se na sporedu Koroškega radia nadaljuje medijska bitka za dvojezične napise na Koroškem. Oddaja Streitkultur pa bo še posebej zanimiva, saj so jo naslovili z “Ne gre le za table…”. Na sporedu bo ob 21.03h.

Volivke in volivci so na zakonodajnem referendumu ob 33,82-odstotni udeležbi prepričljivo zavrnili uveljavitev zakona o malem delu. Za uveljavitev zakona je namreč po neuradnih podatkih glasovalo 19,84 odstotka volivcev, proti pa 80,16 odstotka volilnih upravičencev.

Referendum o malem delu je po referendumu o RTV že drugi referendum v tem mandatu vlade, na katerem so volivci zavrnili zakon, ki ga je predlagala vlada. Danes pa bo odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide na nujni seji obravnaval še zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.

Razlog naj bi bilo dosedanje (ne)sprejemanje predlaganih zakonov, tako na vladi kot v državnem zboru, ki bi lahko omejili finančno in gospodarsko krizo v državi.

Obrtniki naj bi dialog z vlado zaostrili najprej na letošnjem Forumu obrti in podjetništva, ki bo v sredo dopoldne na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, zatem pa tudi na skupščini OZS, ki bo sledila forumu.

Ministrstvo za finance je za danes napovedani prvi delovni sestanek glede glavne zahteve OZS, da se v Sloveniji uvede načelo vsak račun šteje, tik pred srečanjem že četrtič v roku enega meseca prestavilo, in sicer na sredo.

Televizijski voditelj in novinar Uroš Slak

Ivo Vajgl je v pogovoru za Radio Dva napovedal, da bo, če pride do kompromisa, stvar tematiziral v Evropskem parlementu.

Podcast R2: Ivo Vajgl o kompromisu in naslednjih korakih

Miro Petek je prepričan, da je prišlo do kupčije med Zvezo slovenskih organizacij (ZSO), Skupnostjo koroških Slovenev (SKS) in deželno vlado, razpravo pa je ocenil za pozitivno.

Podcast R2: Petek o domnevni kupčiji

Televizijski voditelj Uroš Slak je mnenja, da gre za pomembno simbolično dejanje, da je RTV Slovenije oddajalo v živo iz koroške prestolnice.

Podcast R2: Uroš Slak o zgodovinskem pomenu

Medtem smo že izvedeli, da je Zbor narodnih predstavnikov odločil proti dogovoru in se izrekel za nadaljna pogajanja.

12►

ZNP je na seji na Trati pri Borovljah še sklenil, da bi o popravljeni novi ureditvi morale predstavniške organizacije slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem sprejeti skupno odločitev.

Glede za nedeljo napovedanega sestanka predstavnikov koroških Slovencev z avstrijskim predsednikom Heinzem Fischerjem predsednik NSKS Inzko pričakuje “konstruktiven pogovor in razumevanje predsednika države ter tudi njegovo intervencijo v korist slovenske manjšine”.

Avstrijski državni sekretar Josef Ostermayer se je že odzval na današnjo odločitev Zbora narodnih predstavnikov pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) glede predloga avstrijske strani o postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem in dejal, da je pripravljen na nadaljevanje pogajanj.