Oglejte si Slovenska Koroška – Slowenisches Kärnten na večjem zemljevidu.

Začnimo pri Mestnem gledališču na severnem robu mestnega jedra. Zgrajeno je bilo med leti 1908 in 1910 po načrtih arhitektov Fellnerja in Helmerja, ki sta v začetku stoletja zgradila okoli 50 podobnih hiš po vsej monarhiji, mdr. v Gradcu, Zagrebu, na Dunaju in v Ukrajini. Leta 1999 so svečano odprli povečano in obnovljeno hišo po načrtih arhitekta Güntherja Domeniga. Nadaljujmo pot skozi novo Mestno galerijo v stavbi nekdanje hiralnice in sirotišnice, ki je lepo prenovljena, v njej pa je tudi Koroška glasbena šola.

Mestno gledališče

Pred Mestno cerkvijo, na Farnem trgu (Pfarrplatz) sv. Egidija stoji nekoliko skrit zadnji ostanek mestnega obzidja iz 13. stoletja. Pot vodi do Senenega trga (Heuplatz), na katerem stoji kip sv. Florijana kot zaščitnika pred ognjem. Ob stavbo na vzhodni strani se stiska kamnit lev, ki je nekoč stražil ob mestnih vratih; v mestu sta ohranjena poleg tega še dva od skupaj osmih. Velika stavba, kjer je sedež zavarovalnice, je nekoč bila hotel “Pri avstrijskem cesarju”. Zavijemo v Dunajsko ulico (Wienergasse), ki se ponaša z vrsto zanimivih stavb. Ker so bile skoraj vse hiše v mestnem jedru zgrajene po velikem požaru leta 1514, je njihovo jedro skoraj povsod v stilu renesanse z arkadnimi dvorišči.

Tako tudi nekdanja hiša osojskega samostana, v kateri je veliki vhod tlakovan še z lesenimi kockami, ki so bile manj hrupne, če se je kdo pripeljal ponoči s kočijo ali prijahal na konju. Nad vhodom je še vedno barvast grb osojskega samostana s tremi ribami. Poševno nasproti pa stoji ena najstarejših hiš Celovca iz 15. stoletja, ki ima ohranjene še zelo lepe gotske elemente (oboki, sklepniki, stopnice). Ogledamo si tako imenovano “Levjo hišo”, saj njeno fasado krasi osem levjih glav nad okni, delo najznamenitejšega koroškega štukaterja z začetka 18. stoletja Kiliana Pittnerja.

Skoraj vse hiše imajo obokan kamnit vhod, iz kamna, ki so ga skozi stoletja lomili na bližnji Križni gori (Kreuzbergl). Zavijemo na Farni trg do mestne cerkve, na zunanjih zidovih so vzidani lepi nagrobniki iz 16. do 18. stoletja, ostanki nekdanjega pokopališča okoli cerkve. Mnogi so delo baročnega kiparja Martina Pacobella. Na južni strani trga je hiša, v kateri je v začetku 17. stol. delovala verska komisija – tam so se protestantje morali odpovedati svoji veri, sicer so jih izgnali. Mnogi so tedaj odšli v Nemčijo ali celo do Švedske. Nasproti cerkvenega vhoda je za kavarno baročna stavba z obokanim dvoriščem, gostišče “Pri Avguštinu”.

Pogled na Vrbsko jezero

Mimo najstarejše lekarne v deželi pridemo na Stari trg, kjer si ogledamo hišo “Pri zlati goski”; ta živalca krasi njen portal. Na stavbi je napis, da je hišo v 15. stoletju cesar Friderik III. podaril deželnim stanovom. Nasproti lekarne je Goessova palača (št. 30) s čudovitim baročnim portalom, verjetno najlepšim v mestu. Palače se vrstijo druga za drugo, palača Stampfer, palača Bamberžanov (št. 22), nekdanja gostilna “Pri belem konjičku”, najznamenitejša pa je današnja plača Rosenbergov, nekdanja mestna hiša. Na njenem pročelju je freska iz 18. stoletja, delo J. F. Fromillerja: Justitia, Pravica z zavezanimi očmi in tehtnico ter mečem v rokah. Stran palače, obrnjena na trg, je ožja, saj so morali nekoč plačevati poseben davek od oken, ki so bila obrnjena na trg. Na vogalni hiši v Dunajsko ulico (Wienergasse) je nad zaokroženim oknom videti bel, okrogel obraz. Menda so v 16. stoletju po krivici usmrtili nekega pekovskega vajenca; ko so našli domnevno ukraden denar, je bilo za pobiča prepozno. “Testeni obraz”, kakor ga imenujejo, naj bi spominjal nanj. Tudi lekarna ima svojo zgodbo: lekarnarju je umrla žena, na parah ji je grobar hotel sneti prstan. Ženska pa ni bila mrtva in se je v tem trenutku prebudila: Grobarja je kap, njen mož pa je, ko jo je zagledal, izgubil dar govora. Sredi trga stoji kužno znamenje iz druge polovice 18. stoletja, sem pa so ga prenesli s Trga sv. Duha, potem ko so “uspešno” razstrelili večje znamenje, na katerem so bili kipi Ljubljančana Francesca Robbe. Kipi krasijo danes vhod v celovško stolnico.

S Starega trga zavijemo v Kramergasse do vodnjaka z možicljem z Vrbskega jezera. Po pripovedki naj bi na mestu, kjer je danes jezero, stalo mesto, njegovi prebivalci pa so živeli razvratno in so plesali ter popivali celo na veliki petek. V gostilno je prišel možicelj in jih opozoril, naj gredo domov, sicer se bo zgodilo nekaj strašnega. Ker ga niso ubogali, je možicelj odprl čep na sodčku, iz njega je privrela voda in vse mesto se je potopilo. Nekaj metrov stran so v tla vdelani grbi partnerskih mest Celovca. Ta razširjeni prostor obkroža nekaj izredno lepih hiš s pročelji iz časa dunajske secesije. V bližini, na trgu Dr.-Lemisch- Platz, stoji velik vodnjak s kipom vojvode Bernharda Spanheimskega, ustanovitelja mesta. Trg je nekoč nosil ime Obstplatz (sadni trg), pa tudi Mehlplatz (mokasti trg), pač po tistem, kar so tam prodajali.

Lintvern na Novem trgu

Pred nami je Novi trg, ki je načrtovan v stilu renesanse in je pravokotne oblike (srednjeveški trgi so bili podolgovati in trikotne oblike). Sredi trga je ogromen zmaj s konca 16. stoletja, lintvern ali »Lindwurm«, povezan s pripovedko o nastanku mesta. Tudi ta je izklesan iz kloritnega skrilavca s Križne gore (Kreuzbergl). Nemec Michael Hönel mu je v 18. stoletju postavil nasproti velikega Herkula z gorjačo in levjo kožo v rokah. Vodnjak je obdan z lepo baročno ograjo. Spomenik cesarici Mariji Tereziji dominira vzhodno stran trga; vlili so ga po starejši predlogi iz svinca in je bil nekoč njen prvi spomenik v Avstro-ogrski monarhiji. Zahodno stran trga omejuje nekdanja Rosenbergova palača iz 17. stoletja, današnja Mestna hiša, kjer ima svoj sedež župan mesta. V notranjščini je izredno lepo kamnito stopnišče.

Na južni strani je najbolj znamenita nekdanja palača Porcia, od katere pa je ostalo le še izredno lepo pročelje; za njim so pozidali veletrgovino. Omembe vredna je tudi stara lekarna z lepimi baročnimi stropnimi freskami in rezljanimi vrati. Če od tam prečkamo Paradeisergasse, stojimo na vogalu Vetrinjskega dvora; v 18. stoletju je hišo kupil samostan v Vetrinju. Na hišo je vzidana dvojezična tabla v spomin pesniku Francetu Prešernu, ki se je tu pripravljal na svoj odvetniški izpit. Hišo krasi lep rustikalen portal, v notranjosti pa izredno lep štuk, delo Kiliana Pittnerja.

Dvorcu nasproti, na vogalu Novega trga, je stara Khevenhüllerjeva palača z ohranjenim arkadnim dvoriščem, v kateri je danes gostišče. Proti vzhodu pridemo do tako imenovanega »gradu« Burg, ki ima največje arkadno dvorišče v mestu in v katerem je bila ustanovljena prva gimnazija.

Nadaljujmo pot do stolnice, cerkve sv. Petra in Pavla. To cerkev so zgradili protestanti konec 16. stoletja, vendar so jim jo kaj kmalu odvzeli v času protireformacije. Cerkev, pa tudi šolstvo, so prevzeli jezuiti. Nekdanje jezuitsko poslopje je skupaj s cerkvijo tvorilo kvadrat z osrednjim dvoriščem, ohranjen je še del nasproti cerkve,  stavba, ki se imenuje »Goldener Brunnen« (pri Zlatem vodnjaku). Nad portalom je baročna freska z napisom »Academia sapientia et pietatis«.

Celovška stolnica

Ob vhodu v cerkev stojijo izredno lepi kipi sv. Roka, sv. Boštjana, sv. Uršule in sv. Janeza Nepomuka, dela Francesca Robbe. Notranjost so v 17. stoletju preuredili in prizidali stranske kapelice. Notranjost deluje svetlo, vsi zidovi so okrašeni s štukom na rožnati podlagi, tudi to je delo Kiliana Pittnerja. Oltar z baldahinom krasi slika Daniela Grana, slovo apostolov Petra in Pavla pred njuno mučeniško smrtjo. Vsi oltarji so narejeni iz različnih vrst marmorja in so delo kamnoseka Luke Misleja, Robbovega tasta iz Ljubljane.

Stropne freske s prizori Kristusovega vnebohoda in Marijinega vnebovzetja ter z gore Tabor so delo neznanega avtorja, ladjo pa krasijo prizori iz življenja obeh apostolov, delo J. F. Fromillerja v stilu »grisaille« ali »seppia« (ena osnovna barva v raznih odtenkih). Dragocena je tudi slika Paula Trogerja z upodobitvijo Ignacija Loyole. V zakristiji imajo tudi zadnje delo Kremserschmidta (Johann Martin Schmidt), Marijino oznanjenje (okoli leta 1800). Razkošje baroka pa predstavljata predvsem dve osrednji umetnini – apoteoza Janezu Nepomuku oz. vojvodini Koroški ter prižnica. Obe sta delo Christofa Rudolfa. Njegova dela, sv. Wolfgang in sv. Andrej ter šest jezuitskih misijonarjev, so tudi v stranski zakramentni kapeli, nekdanji kapelici sv. Franca Ksaverja. Glavna cerkev Koroške pa je postala šele leta 1787, ko so sedež škofije prenesli iz Krke v Celovec.