Oglejte si Slovenska Koroška – Slowenisches Kärnten na večjem zemljevidu.

Še preden so v Celovcu ustanovili univerzo, so se na Koroškem radi pošalili, da imajo na Djekšah „najvišjo“ šolo. Nič čudnega, saj leži kraj na približno 1160 m nadmorske višine, na sončni planoti Svinjške planine. V celotni občini je kar 1000 m razlike med najvišjo in najnižjo točko, prebivalcev pa je manj kot 1000. Kraj je prvič omenjen že leta 895 kot „mons Diehshe“, ko je cesar Arnulf Koroški dal prostrana posestva na Koroškem in tudi v Brežicah Valtunku (ali Valjhunu), ta pa je moral biti prednik Heme Krške (roj. okoli 995), saj je bila podedovala natančno ista ozemlja. Hema je kasneje ta posestva darovala samostanu na Krki, ki ga je bila ustanovila. Najstarejšo upodobitev Djekš pa lahko vidimo na križnem znamenju ob poti v Hudi kraj, slika Djekš je približno iz leta 1450. Da so tod hodili že Kelti in Rimljani, pa dokazujejo najdbe kovancev.

Pogled na sončne Djekše

Menda imajo največ sončnih ur na leto prav Djekše, okoli 2000 na leto. Izletniki so to že zdavnaj odkrili in se radi pripeljejo sem iz zamegljene Podjune. Velikega turizma pa ni, zato je to pravi kraj za ljubitelje še kolikor toliko nedotaknjene narave, saj je v okolici okoli 100 km označenih sprehajalnih poti.

Na Djekšah imamo največjo in še najbolje ohranjeno taborsko cerkev, kakršnih je bilo v 15. in 16. stoletju precej. Zaradi nevarnosti turških vpadov so ljudje obzidali cerkve z močnim obzidjem in ga uredili za obrambo z linami in hodniki na notranji strani zidov. Obris cerkve je tudi v občinskem grbu. Neenakomeren šesterokotni obrambni zid je visok 5 metrov, okrog njega pa poteka pokrit hodnik. V vratih so ohranjene strelne odprtine. Cerkev sredi obzidja je bila večkrat prezidana in je v jedru še romanska, današnjo podobo pa je dobila v času baroka v 17. in 18. stoletju. Iz tega vzroka tudi oltarni prostor ni več obrnjen proti vzhodu, kot je to običajno. Dva mogočna zvonika se dvigata izza zidovja, med njima je majhen, nasajen zvonik, imenovan jezdec. Streha je krita s kamnitimi skodlami, kakor je bil zaukazal konec 15. stol. cesar Friderik III., da bi Turki ne mogli zažgati cerkve z gorečimi puščicami.

Tudi tu je po drugi svetovni vojni asimilacija silno napredovala. Ljudsko štetje leta 1880 je pokazalo 96 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva, leta 1991 le še približno 14. Pri plebiscitu so se Djekšani s 65 odstotki odločili za Avstrijo, torej tudi veliko število Slovencev. Omeniti gre, da je tu najsevernejše območje, kjer še avtohtono živi slovenski jezik. Med drugo svetovno vojno so se v okolici Djekš zadrževali partizani; ob kmetiji pri Karlutu stoji zato partizanski spomenik.

Prebivalstvo se je v preteklosti ukvarjalo predvsem s kmetijstvom in gozdarstvom, izredno veliko pa je bilo tudi mlinov ob potokih s strmim padcem. Žal jih je večina že razpadla, prepozno so zavarovali te edinstvene priče nekdanje kmečke kulture. Z izginotjem mlinov so šli skorajda v pozabo nešteti izrazi, povezani s to dejavnostjo. Dr. Herta Maurer-Lausegger je v raziskovalnem delu rešila mnogo s tega jezikovnega področja.

Kako je Svinjška planina prišla do svojega imena, razlagajo različno. Dr. Anton Feinig pravi, da zato, ker so tu nekoč kopali svinec. Drugi pa pravijo, da poimenovanje po živalih v preteklosti ni bilo nič izjemnega, saj so bile živali zelo pomembne za prehrano. Res imamo precej takih imen: npr. Košuta, Petelinc, Konj, Kozjak, Ture … Zapisano pa je veliko ljudskega blaga s tega pogorja, pravljic in zgodb s čarovnicami in hudiči, škopnjaki in divjimi jagami, kot povsod, kjer so živeli Slovenci. Običaji so enaki tistim v Podjuni, posebno priljubljen je bil običaj koledovanja pred novim letom. Danes zapoje koledniško pesem po maši 1. januarja cerkveni zbor v slovenski in nemški verziji. Novo šolo so zgradili leta 1971, v njej je tudi dvojezičen pouk, velikovško Slovensko prosvetno društvo “Lipa” pa vsako pomlad priredi v njej “vigredni koncert”.