Oglejte si Slovenska Koroška – Slowenisches Kärnten na večjem zemljevidu.

Grebinjski samostan so ustanovili Bamberžani, ki so imeli v fevdu prostrana ozemlja na Koroškem, med drugim tudi na primer Beljak, Trbiž in Trg, pa tudi v okolici Grebinja, slednja so prevzeli od salzburških škofov. Leta 1276 so v Grebinj prišli prvi premostratenci iz Turinškega v Nemčiji. Danes deloma precej zanemarjen samostanski stavbni kompleks še vedno mogočno učinkuje s svojo velikostjo in dvema cerkvama.

Grebinjski samostan

Ohranjeno je še staro gotsko obzidje, znotraj katerega je danes pokopališče. Bamberške posesti so leta 1759 odkupili Habsburžani – ali natančneje – Marija Terezija; ne dolgo zatem, leta 1786, pa je cesar Jožef II., njen sin, razpustil tudi na Koroškem skoraj vse samostane in tudi grebinjskega. (Na Koroškem sta tedaj ostala le še dva samostana, uršulinski in elizabetinski v Celovcu.) Po cesarjevi smrti so nekatere samostane spet obnovili, toda v Grebinj ni bilo več menihov.

Na štirikotno stavbo z atrijem in križnim hodnikom je naslonjena novejša cerkev z eno izmed najbolj zanimivih baročnih fasad na Koroškem. V vdolbini pročelja kraljuje Mati božja, ki je premagala satana, poleg nje pa stojita sv. Avguštin in sv. Herman. Nad vsemi pa je sv. Norbert, ustanovitelj reda premonstratencev. Notranjost je bogato baročna, le na glavnem oltarju je še poznogotska Madona. V stranski ladji je slika Maria lactans, doječe Marije, kakršnih je bilo nekoč po cerkvah precej, vendar so jih na Koroškem kasneje zaradi razgaljenih prsi povečini odstranili.

Zgodovinsko izredno zanimiva pa je tako imenovana “stara cerkev”, ki je v jedru še romanska in ima tudi značilen romanski portal. V njej so na slavoloku ohranjene freske, stare skoraj 800 let, z upodobitvami sv. Henrika in sv. Kunigunde, cesarskega para, ki sta živela na začetku 11. stoletja in ju na Koroškem precej častijo, verjetno zaradi povezave s sv. Hemo Krško, na freski je mogoče videti še sv. Jurija in sv. Miklavža.

Na stenah je še vedno slovenski križev pot, saj je bila ta cerkev za slovenske prebivalstvo v okolici najpomembnejša, samostan pa verski in gospodarski center, za katerega je delalo veliko podložnikov. Ponemčene slovenske priimke najdemo na nagrobnih kamnih, vendar so slovenski napisi sicer silno redki. Konec prve svetovne vojne so samostan zasedle enote SHS in ga zapustile po plebiscitu leta 1920. V kompleksu je danes manjše gostišče za številne izletnike in ljubitelje umetnosti, ki radi poromajo v ta kraj.