Oglejte si Slovenska Koroška – Slowenisches Kärnten na večjem zemljevidu.

Največji kraj v istoimenski občini, čeprav ne najstarejši, ima bogato zgodovino, vezano na železarsko industrijo. Tako kod drugod se je tudi tu razmahnilo železarstvo, rudo pa so dovažali deloma iz rudnikov okoliških gora. Hudourniški potoki pa so nudili dovolj energije, tako da je bila zgrajena prva (tovarniška) elektrarna v Rožu prav tu.

Železnica v Bistrici

V Bistrici je živelo precej industrijalcev, ki so imeli tu svoje kovačnice in delavnice. Med njimi je najbolj znana družina Huebmershofer, ki se je naselila tu 1683 in je bila z imenom »von Silbernagl« (srebrn žebelj) bila povzdignjena v plemiški stan. Gradič iz 15. stoletja, kjer so živeli, je danes najpomembnejša stavba kraja, kasneje pa si je družina zgradila grad v Borovljah in se preselila. Poleg žebljarstva je cvetelo tudi žičarstvo, izdelovali pa so tudi vse vrste orodja in trgovali z izdelki tja do orientalskih dežel. Dali so zgraditi tudi cerkvico na Bistrici, v Borovljah, na Bajtišah in na Doleh.

Ko je leta 1831 prevzel in moderniziral tovarno grof Egger, je Bistrica zaslovela predvsem z izdelovanjem vzmeti za postelje in konec 19. stoletja je bilo tam zaposlenih okoli 360 ljudi. Leta 1906 je tovarno prevzela Kranjska industrijska družba, saj je bila zaradi železarstva regija že skozi stoletja povezana z Jesenicami in Kanalsko dolino. Po prvi svetovni vojni je šlo z železarstvom navzdol in leta 1933 so tovarno zaprli. Zavladala je velika brezposelnost in tik pred izbruhom vojne je Nemec Leopold Jungfer tu odprl tovarno akumulatorjev, seveda v sklopu dobav za nemški rajh. Po vojni so produkcijo »Bären-Batterie« še povečali, se kasneje združili z italijansko firmo Fiamm, dokler niso leta 1998 tega največjega delodajalca v Rožu zaprli.

Drava ob Bistrici

Leta 1813 je bilo na Bistrici in okolici nekaj bitk med avstrijskimi enotami in Napoleonovo vojsko in še danes so vidni sledovi strelov v zidu cerkvice. Francozi so presenetili Avstrijce, ki so prišli po skrivnih poteh z jeseniške strani, poleg tega pa so bili številčno v premoči. Grof Egger je v spomin postavil v bližini cerkvice železni križ, vlit iz zadnjega železa, preden so za vedno ugasnili plavž. V tej cerkvici, imenovani »križna« ali tudi »kapela smrtnega strahu«, so kvalitetne freske koroško-češkega slikarja Kraigherja-Mlczocha iz leta 1947. Med drugo svetovno vojno so se v gozdovih na pobočju Karavank zadrževali partizani in v Mačah nad Bistrico je bil nekaj časa sedež regionalnega odbora Osvobodilne fronte.

Trg pred občinsko hišo je lepo urejen, ob njem pa je nasad najrazličnejših vrst vrtnic z »rožnato potjo«. Rožani so povezali ime doline s to cvetico in naredili na to temo nekaj projektov, čeprav je znano, da ime ne izvira od rože, temveč od nekdanjih plemičev v Rožeku, ki so se pisali von Ras: iz Rasen je nastalo Rosen. Junija praznujejo praznik vrtnic in izvolijo kraljico rož.

Znimiva je okoli 400 let stara Kraigherjeva hiša, nekoč gostilna in tudi pošta, v kateri je stalna razstava del Kraigher-Mlczocha, ki je ustvarjal v stilu dunajske secesije. V njeni bližini je domača gostilna Kurasch, kamor hodijo domačini posebej radi na golaž. Turizem je poživilo počitniško naselje ob Dravi, ki nudi poleti poleg kopanja v zajezeni Dravi obilo razvedrila za vsak okus: tenis, jahanje, vožnje s kočijo, čolnarjenje, pozimi pa deskanje, tek na smučeh in drsanje na ledu na lastnem drsališču.