Oglejte si Slovenska Koroška – Slowenisches Kärnten na večjem zemljevidu.

Ziljska dolina se razteza severozahodno od Beljaka do Šmohorja in je dolga približno 90 km, njena površina pa znaša529 km2. Velja za najzahodnejši predel, kjer so še avtohtono naseljeni Slovenci. Dolina je precej močvirnata in jo karakterizirajo predvsem kisli travniki, kar je v preteklosti pogojevalo tudi močno razvito konjerejo v teh krajih. Skozi dolino se vije reka Zilja, od izvira do izliva je dolga 125 km, in teče najprej skozi Leško dolino, blizu Beljaka pa se izliva v Dravo.

Da je Ziljska dolina tako močvirna, je kriv potres leta 1348, ko se je podrl del gore Dobrač in zajezil reko. Nastalo je jezero, reka pa si je po stoletjih spet izdolbla strugo, jezero je odteklo, vendar je zemlja ostala močvirna. Dolina se odpira v Celovško in Kanalsko kotlino, na severu jo omejujejo Ziljske Alpe, na jugu Karnijske, na jugovzhodu pa masiv gore Dobrač. Odprtost v Kanalsko dolino povzroča tudi nekoliko milejše povprečne temperature, saj je čutiti vpliv mediteranskega podnebja.

Štehvanje

V Ziljski dolini so bili doma vozarji, nekdanji prevozniki blaga. Stalen kontakt s tujino, pa tudi dejstvo, da leži dolina na stičišču treh kultur – slovanske, germanske in romanske – in treh jezikov, vse to je dalo prebivalstvu poseben pečat. Nenazadnje je to videti že pri sestavinah ziljske narodne noše. Prebivalci so se ukvarjali poleg vozarjenja in konjereje še s kmetijstvom, ovčjerejo in trgovanjem, prav tako pa – zaradi konjev – s kovaštvom. Danes je konjereja namenjena predvsem v turistične namene in je postala bolj ali manj – konjiček. Mnogi pa so hodili na delo tudi v večje centre in tudi na Trbiž. Zaradi konjereje pa je nastal po ziljskih vaseh običaj, ki izvira menda iz konca 15. stoletja in ga poznajo daleč čez regionalne meje – štehvanje. Taki in podobni običaji so bili doma povsod, kjer so se prebivalci preživljali s konjerejo, tako kot na primer v hrvaškem Sinju, kjer vsako leto prirejajo alko. V 15. in 16. stoletju, pa tudi kasneje, je bilo celo nekaj rudarstva na pobočjih Ziljskih Alp. Posebej v 20-ih letih 20. stoletja pa je tudi Ziljsko dolino zajel val odseljevanja čez ocean.

Ziljski žegen

Še v 19. stoletju je bilo prebivalstvo pretežno slovensko, posebej po drugi svetovni vojni pa je asimilacija silno hitro napredovala, verjetno hitreje kot kjerkoli drugje na Koroškem. Večji kraji v dolini so poleg Šmohorja Šteben, Bistrica na Zilji, Straja vas, Podklošter, Čajna, Bekštanj, Brnca in Blače, število prebivalcev doline pa znaša okoli 27.000 prebivalcev. Na Brnci je znana tovarna smučarskih desk Elan, hčerinsko podjetje Elana v Begunjah v Sloveniji.
Ziljsko slovensko narečje velja za enega izmed najzanimivejših, saj so v njem ohranjene besede, ki so drugod že izginile iz vsakdanje rabe (npr. »črnelo« za »rdeče«).

Na Ziljski Bistrici obstaja Slovensko prosvetno društvo »Zila« ter Posojilnica – Bank Zila (ustanovljena 1891), Slovenska glasbena šola pa ima tudi tam svoj oddelek. Na Brnci pa se slovenski prosvetaši srečujejo v društvu »Dobrač«. Na Ziljski Bistrici je slovensko kulturno življenje poživil tudi zakonski par Druml, ki je z revitalizacijo nekdanje »Stare pošte« dal spodnji Ziljski dolini nov impulz v zavesti, da je prav tu stičišče treh kultur.